Eh, pa ta granit

Ne, ni mi všeč. Ni mi bil, dokler nisva prehodili te visoke granitne poti.

Vsak ima svoj okus. Nekateri vihajo nos (ali pa tudi ne) pri modnih oblačilih, drugi pri dišavah, tretji pri partnerjih, jaz pa imam najbolj izostrenega pri barvi skale, ki mi je, ali pa ni všeč (z vihanjem nosu pri partnerjih pa sem že zdavnaj zaključila).

Čudna, vem. Všeč mi je barva skale, ki jo najdemo v naših Julijcih, še bolj tiste poličke v zahodnih. Ko se sprehajam in lezem po Karnijskih Alpah sem blizu ekstaze, očara pa me tudi lesket Dolomitov.

Ampak granit! Tista črnosiva nagraužna gmota nečesa, navadno poraščena z nekim čudnim rumeno – zelenim mahom. Ne! To mi ni všeč.

Dokler nisva obiskali Dolomitov Lagorai in prehodili Alta vie del Granito. Takrat sem se zaljubila…

Kombinacija, ki jo ponuja ta pot je za čisto desetko. Za tiste občutke, ki so jih do tedaj v meni vzbujale gore, naštete zgoraj. Ne pretiravam (čeprav nekateri pravijo, da znam 😊).

Grem na začetek. Začelo se je tako, kot se začenjajo skoraj vse najine avanture. Na fbju opazim razpis nekega društva iz Hrvaške, kjer vabijo na Alta vio del Granito. Preberem, zamahnem z roko, določim, da je tam brezveze in zaprem objavo.

Pa me je iskala tale pot. In našla. Ni preteklo veliko vode, ko mi pride pred oči fotka koče Caldenave, ki je ena od dveh (edinih) na tej poti. Idila. Koča, trava, potoček, konjčki in kravce pa metuljčki in rožice. V meni se je zbudilo tisto nekaj, malo romantike, ki jo premorem. Kje je to? Jaz bi tole videla v živo!

Kje le? Točno tam, za kar sem prisegla, da mi ni všeč in da ME NE ZANIMA. Bomo spet kakšno o zarečenem kruhu? Meni vsako leto samo zaradi njega za kak cm ali dva zraste rit 😊

In grem brskat. In grem brat. Najdem zemljevid. Ugotovim, da je pot krožna, traja 3 dni, v smeri urinega kazalca je malce težja, ker več hodiš gor, v obratni smeri pa je lažja, ker več hodiš dol.

Označena je z lepim logotipom, vsaka smer ima svojo barvo. Vsebuje tudi vzpon na enega redkih dosegljivih vrhov tam okoli – Cimo D'Asto.

Ljubiteljica samote in neobiskanih poti pa postane navdušena še bolj, ko ugotovi, da sta na celotni poti samo dve koči in da ima ena od SAMO 22 postelj. Garancija za to, da ne srečava stotine glasnih Italijanov.

Ste kdaj v gorah srečali dva Italijana? Če ste ju, tega niste pozabili. Dva Italijana v gorah sta primerljiva z glasnostjo avtobusa polnega pijanih Štajercev. Tako nekako (nekaj na temo mojega pretiravanja). Ampak, če je res!

Grem nazaj. Kje je to? Kako do tja? Stric Google je en fejst dec. Včasih so za takšne informacije vprašali kakšno vaško opravljivko, še prej pa lokalnega vrača ali pa šlogarco. Danes imamo za to strica Googla. Vtipkaš in ti vrže ven kopico koristnih in cel kup nekoristnih informacij.

Usput, ko iščeš želeno destinacijo, lahko naročiš še kakšne hribovske štumfe, napihljivo babo in umetnega….prijatelja 😊 Tile piškotki so od hudiča.

Kam torej? Tam nekje okrog Trenta. Ok – druga idealna naprava – navigacija, najde vse. Malga Sorgazza je izhodišče in še ni hudič, da je ne najdeva.

Pa saj nisva šli kar takoj, ko je mene začelo šlatati. To pa ne. Gledam koledar in v meni tli. Kdaj? Kdaj? Kdaj? Pa izrečem tisti stavek, ki sem ga že tolikokrat. Ej – a poskusiva rezervirati prenočišče? Če nama je namenjeno, je frej.

To navadno izustim kak dan ali dva prej. Iz obeh kočah nama javljajo – »Benvenute ragazze dalla Slovenia«

Uau! Pa greva, ane? Vreme? Vreme bo? Tri dni se vseeno ne bi potikala po dežju. Aplikacija Il meteo je precej zanesljiva, če le veš kateri kraj je tisti, za katerega te napoved zanima.

Ej, nimam pojma. Vtipkam nek približek. Kaže ok. Mah…zihr bo dobr. Saj mi2 sva dve srečnici.

Napokava nahrbtnike za 3 dni, napolniva baterije telefonov in fotoaparatov, najine so tako ali tako ves čas polne.

Vožnja mine v prijetnem vzdušju, v zraku je čutiti tisto pričakovanje, ki ga potem želiš vedno znova. Kako bo? Kaj bova videli? Kaj vse doživeli?

Parkirava na Malgi Sorgazza, spijeva kavo in ubereva tisto, malo težjo varianto, v smeri urinega kazalca. Rosi, nato vsako minuto vse močneje dežuje. Hodiva, se smejiva, vpijava dežne kaplje, še bolj pa jih vpijajo najina oblačila in na koncu tudi impregnirani čevlji. V fazi, ko ti je vseeno, če še tri dni plavaš, se že na glas krohotava. Mokri kot miši. Le vsebino nahrbtnika skrbno zaščitiva, kajti suha nama bolj koristi kot mokra.

Prijetna mulatjera naju privede do ogromnega umetnega jezera (jeza) Costabrunella. Še vedno dežuje in še vedno se smejiva kot pohani kuri. Nadaljujeva vzpon do prve in nato prečenje do druge škrbine. Okolica mi je všeč, začnejo se poditi megle, tam v daljavi pa se zasveti modro nebo.

Po dobri uri dež poneha, posveti sonce in granitne špice se svetlikajo kot dragulji. Spuščava se. Nikjer nikogar, samo svizci prilezejo iz svojih toplih luknjic. Žvižgajo, opozarjajo se. Očitno niso vajeni obiska.

Juhej! Sonce odžene oblake, naju pa prepriča, da si vzameva čas za malico.

S sebe zmečeva vse mokre cunje in jih razpostaviva po skali. Kot bi kuram perje populili sva zgledali kakšno minuto ali dve (v podrobnosti ne bom, vem pa zakaj so še kozorogi žvižgali).

Preoblečeva se v suhe cunje, pojeva malico in odvandrava naprej.

Do prvega prenočišča imava še nekaj hoje. Razgledi so s koraka v korak lepši, okolica osupljivo – neopisljiva. Potočki, slapiči, trava (čeprav sva na višini med 2000 in 2500 metri) potem pa ROŽE, rožice, kupi rož.

In zdaj bo kdo rekel – baba, samo cvili 😊 kje pa! Ko je treba, pa precej na glas.

Priropotava torej do koče Caldenave, ki je nekaj prisrčnega, majhnega, družinskega. V bistvu kot majhna, prijazna gorska kmetija. V hlevu, postavljenem ob koči, so uredili prenočišča. Srčkano.

In NE, nisva spali v toplem drekcu, spali sva v mehkih, dišečih posteljah, večerjali odlično hrano, se menili malo angleško, malo nemško in čisto malo italijansko…in očitno pustili tak vtis, da se naju je lastnik letos (po dveh letih), ko sva klicali za rezervacijo – TAKOJ SPOMNIL 😊

Girls from Slovenia? Yes! I remember you! You will come again? With group? I'm so happy.

Takole iskreno vesel naju je bil. In si zabeležil, da spet prideva.

Spiva kot kraljici, zjutraj doza kave in druga etapa. Ta je za ves dan, če jo vzameš lepo počasi, z užitkom (več kot 7 ur nimaš kaj delati 😊).

Cilj – koča Brentari pod Cimo D'Asta. Ta je večja, tista prava hribovska. Pa vseeno ni primerljiva z našimi, sploh kar se tiče »servisa«. Ni da ni. In pri hrani, in pri spanju.

Torej drugi dan je minil kot bi mignil. Spet naju čakajo vzponi in spusti pa prečenja pa razgledi pa majhne koče ob poti pa rože pa…jezero v obliki srčka. Ooooooo – bog ne daj, da bi bila zares kakšna romantična duša. Stopila bi se! Tako pa ostanem klena knapovska hči in se ne dam. Saj veste – na zunaj trdi, znotraj pa en sam putr.

Fotkam, diham, vpijam, prestavljam noge in na momente se mi zdi, da lebdim. Granit! Trava! Vse tisto, za kar sem prisegla, da me ne zanima, da ni lepo – je TAKO ZELO LEPO!

Čisto na koncu etape, pod kočo Brentari je zadnje jezero (Lago di Cima D'Asta). V njem se zrcali vrh Cime D'Asta in prvi pogled nanj mi vzame sapo. Deluje kot fototapeta v 3D. No – ko zagledam kočo pa se mi pred oči pripelje vedno isto – velika šalca kufeta! KUFE!

Dobiva, spijeva, povečerjava (božansko), se udobno zlekneva in odlično naspiva.

Po zajtrku še na slabi 2 uri oddaljen vrh Cima D'Asta, nazaj do koče in zaključek poti do Malge Sorgazza. Sestopa je še za 3 ure, je pa tako slikovit, da bi ga z veseljem podaljšala.

Ljudi malo. Skoraj nič.

V koči so prodajali tako lepe majice z njihovim logotipom. Pa sva cincali, če jih kupiva ali ne. Prevagala je gorenjska logika. Šparej pa nej košta kokr če. Stalo naju je toliko, da sva brez majic. Je pa to vsaj en razlog več, da greva še enkrat.

Tokrat se nama obeta v obratni, lažji smeri. Komaj čakam!