Epsko krpljanje v Nockbergih

…ali kako so kraljice – carice osvajale dvatisočake in podirale osebne rekorde.

Začeli sva! Ne vem zakaj sva sploh končali in menili, da potrebujeva premor. Ampak je bilo že tako prav. Vsake toliko sem v začetku leta pogledovala na koledar in čakala, da bo čas do prvega odhoda minil čim hitreje. Vikendi so bili sicer raznoliki in snežne radosti so naju navduševale ves čas, ampak (beseda, ki včasih vse podre, včasih pa vse pojasni) to ni to.

Jaz bi še s kom! Delila razglede, navdušenje, tisto pričakovanje, ki se ga čuti.

Torej je prišel datum, ko sva v kombi nabasali 5 navdušenih: Zvezdano, Suzano, Barbaro, Lidijo in Bredo. Nekaj poznanih, nekaj neznanih. Vedno dobitna kombinacija.

Predvsem zato, ker vse kmalu ugotovijo, da objektivnih nevarnosti ni na poti, temveč edina, ki je, tiči za volanom kombija 😊 Ja, mene se je po navodilih nekaterih treba navaditi 😊

Odpeljemo se novi, nori dogodivščini nasproti. Po slabih dveh urah vožnje parkiramo na izhodišču in začetnicam namontirava krplje. Vedno mi je hecno, ko se najprej malo zaskrbljeni obrazi (a jaz to zmorem?) razsvetlijo s širokimi nasmehi (JA! ZMOREM!).

Kaj kmalu deklice ugotovijo, da bodo trije dnevi en sam užitek. Hitre smo. Punce so odlično pripravljene. Do Črnega jezera (Schwarzsee) pridemo v soncu. Naužijemo se razgledov in ugotovimo, da je snega veliko, res veliko. Prečenje do Palnocka in dosežejo nas prve snežinke.

Prava zimska pravljica. Nič ni hladno, rahlo naletava sneg, dekleta se prepuščamo užitkom. Sestopimo malce krožno, da poskusimo prvo »surfanje« po pršiču. Prvi, nezaupljivi koraki potem pa PRŠIČČČČČČČ!

Do koče pri Črnem jezeru, kjer si pod streho privoščimo malico (ja, če so lačne, mene žrejo), nato pa nazaj do kombija. V sneženju se odpeljemo na KUFE!. Parkiram pred »lokalom«, ki to seveda ni. Moja nemščina je bolj boga, zato napis, da prodajajo kozje izdelke prevedem v – lokal za koze – ajmo, babe, tole je za nas 😊

No, ker kave ni, si najdemo kafič na obali Miljskega jezera. Skoraj vsi sedijo v kopalnih plaščih, me pa malo mokre in precej dehteče v planinski opremi. Zaskrbi me, da se bo potrebo preobleči v »šlafrok«, da si privežemo kofetarske duše. Ni bilo treba. Spijem enega in drugega (KUFE), še v Lidl in proti hotelu, kjer nas razvajajo vse tri dni.

Skupna, obilna večerja poteka v sproščenem vzdušju, prešerno razpoloženje se stopnjuje. Site, zadovoljne, v pričakovanju naslednjega dne. Obetali so nam veter in sonce. In dobile smo oboje.

Zajtrk za kraljice, roba v kombi in ajmoooooo. Do izhodišča je vsega 10 minut, zato nam suh sneg že kmalu škripa pod krpljami. Jutranje oblake hitro posuši sonce, toplo je, veter se je umiril in epsko krpljanje je pred nami. Malica na 2100 in napoved »surfanja« po pršiču.

Fotkanje, poziranje, pogovor, smeh. Vse, kar smo prišle iskat smo dobile. Še več (priznamo, dekleta?). Sestopimo tako hitro, da komaj dojamemo, da smo že v dolini. Postale smo pravi stručkoti krpljanja 😊 Vrisk sreče, zadovoljstva. Kako bi opisali srečo? Lahko tudi tako.

V dolinici na KUFE, nato pa skupina enoglasno zahteva ŠE!

Mateja rada uboga (če verjameš) in seveda podaljša krpljanje še do Oslove planine in krožno nazaj. Snega je tukaj meter in čez.

Do hotela, kjer si privoščimo savnanje. Po takšnem dnevu si človek zasluži še tovrstno razvajanje. Spet odlična večerja, pogovor in smeh. Pa načrt za tretji dan. Zaželimo si sonca in dobimo sonce.

V nedeljo po zajtrku kar takoj zagrizemo v breg. Skupina pred nami dela »špuro«, potem zavijajo nekam po svoje (narobe), zato strumno užgemo mimo in jih prehitimo (sem povedala, da smo bile hitre).

Vzpon na prvi dvatisočak, nato pa malo gori, malo doli do drugega. Okušamo zimo, uživamo v zimi. Sneg, veter, mraz, sonce, razgledi, ODLIČNA DRUŽBA in EPSKO krpljanje. Ugotovimo, da smo kraljice – carice in smo si vse to zaslužile. Na drugem vrhu ugledamo belki.

Ne vidi se jih pogosto. Fotkanje, poziranje, afnanje – otroško veselje je v nas. Do zavetja, kjer se okrepčamo, nato pa uživaško nazaj. Komaj čakamo spust po pršiču, ki je vedno jagoda na torti krpljanja.

Do koče na KUFE in nazaj do hotela, kjer nam je prijazna lastnica dovolila obdržati sobe do popoldneva.

Kot velike gospe se stuširamo, preoblečemo v sveža oblačila, za lažjo pot domov pa si privoščimo njihovo tipično hrano – odlične dunajske zrezke (hotel je prav posebej znan po njih) in seveda cesarski praženec z jabolčno čežano.

Puncam povem, da zdaj jih pa samo še previjem, naložim v kombi in dam spat.

Ogled lokalne znamenitosti, ki je ob poti proti domu, prijetna vožnja z analizo vikenda (kdor je bil zraven ve, da so nam tekle solze od smeha), lulanje v Radovljici in zaključek z željo po ponovnem snidenju.

Kraljice – carice HVALA za epsko krpljanje v Nockbergih. Če bo sezona tako epska, bom sama sebi »fouš«. Nam pa so lahko vsi tisti, ki tega niso doživeli.

Skrivnost o beli snežinki, vijolicah, rektalnem vetru in blond momentih pa ostane naša, za vedno <3