Jezero Iseo, biserček v Lombardiji

Saj to, da z Jeleno iščeva kotičke, ki so manj znani, sem že povedala, ane? In to, da v program vedno znova dodajava nove kraje in ven jemljeva tiste, ki se nekako »znucajo«? To sem tud že povedala? Matr sm dolgocajtna! Gerečnca, nujno moraš na reset!

No, in tole jezerce, čudovito, malo, cortkano jezerce, se je znašlo v programu ravno zaradi tega.

Zaradi mile klime je bil prejšnja leta v programu jeseni, letos pa sva ga s skupino prvič obiskali med prvomajskimi prazniki. Kdaj je lepše? Obakrat! 😊 Vsak letni čas ima svoje čare in prav nihče, ki je bil tukaj z nama, ni bil prikrajšan za noben čudovit pogled. Prsežem.

Jezero je eno od štirih lombardijskih (sicer je tam še nekaj manjših) in zagotovo najmanj turistično, čeprav to ne pomeni, da tam turistov ni. Obkroženo je z mnogimi manjšimi kraji oziroma vasicami, ki so vsak zase vredni obiska.

Lovere se je znašel celo na lestvici najlepših krajev v Italiji in je edini lombardijski, ki se je tja umestil. Pa bi rekla, da je vredno obiskati tudi Pisogne in vsaj še Sarnico. No, vse to in še več smo mi prešnofali v štirih dneh, ko smo hajkali in čilirali tam okoli. Zanima? Ja, berte, berte….

Šli smo, torej, kot pač smo navajeni, zgodaj zjutraj. Dva bela kombija, dve odpuleni babi in četica sotrpinov: Vanda, Mateja in Zoran, Tončka in Maks, Tosja in Jurij, Mirna, Milena, Irena in Danica. Kranj, Ljubljana, Razdrto, Vrtojba in avtocesta v smeri Milana. Ne štejem več kolikokrat sva te kilometre že prevozili, lahko pa rečem, da so vsakič krajši 😊 Vmes obvezna kavica in lulanje. Pa spoznavanje in klepet. Vsakič isto, vsakič drugače. Tako pač to gre. Prijetna družba smo, vidi in čuti se.

Parkiramo ob cesti na znanem, po novem asfaltiranem, parkirišču. Izhodišče za Antico Strado Valeriano. Vroče je in vroče bo.

Sonce, najbolj zaželen pojav naših pohajkovanj. Če je sonce, je vse ok. Razeeeeen, kadar ni 😊 in nam je vroče, pa šajna nam, pa špegle smo pozabil, pa kapce nimamo pa občutljivi smo pa švicamo pa pol mormo skus pit pa pa pa pa…. Ampak sonce je zakon! Opedenamo se torej v poletna oblačila, preverimo, če imamo dovolj vode za podvig, ki je pred nami in se preselimo v prvo gostilnico, nekaj metrov stran od parkirišča. Lulanje, kava, malica ali pozen zajtrk, vsekakor pa se je pred pohodom potrebno okrepčati. Prijeten klepet in prva navodila. Štekamo? Itak, skor vsi 😊 

Zapodimo se po pločniku, v podhod in na drugo stran ceste. Pa do table, kjer pokaževa kje smo in kam gremo (a, k šlogarce??), nato pa se zapodimo naprej.

Zares gre, zares! Tisti, ki berete vse moje bloge, že veste kaj bom napisala, ane? Da se prve pol ure, včasih tudi kakšno uro več, pač podimo. Da se nam neizmerno mudi. Kam? Nimam pojma, ampak mudi se. Za vsako ceno želimo stlačiti pet ur v dve ali pa pač pokazati kolk smo hudi, hitri, sposobni,… Ne, nič novega. Mah, luštni smo.

Jaz torej poskušam bremzati vse te silne dirkače in uživati v vsakem koraku in razgledu. Nisem osamljena. Pot je res slikovita. Stare, čiste, pristne vasice, lesene ograje oljčnikov, razgledi na jezero in otok, na vasice ob jezeru,… pod nogami pa stoletja stara pot.

Koliko človeških nog jo je že teptalo? Pot je uživaška, nezahtevna, kot pač na najinih dvojkicah je.

Vroče je in želja po pijački v senčki narašča z vsakim korakom. Ob obali jezera? Ja! Še boljš! Zavijem dol, do jezera, k obali, v že znan, prijazen, lokalček. Posedemo se skupaj, naročimo nekaj za pitje in nekaj za grickanje ali lizanje. Se postavimo v vrsto za lulanje in osvežimo razgreta telesca.

Se dobr bere? Sej je dobr tud blo! Nič veliko ne govorim, da nas po tej osvežitvi čaka nov, vroč klanec. Tako ali tako ga moramo predihati. Suvereno! Blagodejna senca in zvedavi pogledi. A bo še kej klanca??

Nasmejim se in zakorakam naprej. V ozko ulico, med kamnite hiške, v čarobne poglede.

Odpre se pogled na mestece, kjer nas čaka zaključek poti. Uau! Grad na vzpetini nad mestom, spodaj hiške, ki delujejo kot bi bile objete, tako skupaj so jih postavili. Spuščamo se in ustavimo tik ob jezeru.

Do odhoda vlaka imamo ravno toliko časa, da se še enkrat odžejamo. Potem pa na železniško postajo in z vlakom do izhodiščne točke.

Še trgovina, nato pa v naš čudovit hotel.

Cimri, izbor večerje, tuširanje in hlajenje, hranjenje. No, temu se mora zagotovo reči kako drugače. Beseda kulinarično uživanje je vse prevečkrat zlorabljena, zato jo bom začela izpuščati. Bom pa o vseh večerjah samo to – idi pa vidi. Domače testenine, najboljše ribe ali druge mesne jedi in sladice, ki zakrožijo vrhunskost okusov. Še navodila za drugi dan in podamo se v svet sanj.

Jutro, uživaška ura za zajtrk in odhod. Le nekaj minut vožnje, nakup kart za trajekt in plutje do največjega jezerskega otoka v Evropi.

Gora otok ali otok gora. Kakor komu paše. Nekaj uvodnih besed za tiste, ki jih zanima in zakorakamo po pomolu, v ozke uličice in strmo po stopnicah nad mesto.

Gor gremo, čisto na vrh.

Mestoma strma pot vodi po razglednih obronkih gostega gozda, ki nam nudi prijetno senco. Premikamo se z uživaškim tempom, vmes ustavimo, predihamo in razgledamo, nato pa nadaljujemo čisto do vrha.

Tam je postavljena cerkev, samostan in nekaj infrastrukture, ki razvaja ljudi (govorim o prijetni gostilnici, kjer vam menihi postrežejo z marsičem).

Vzamemo si čas za razgledovanje in ogledovanje. Ja, tudi za kufetkanje. Sestopimo po kalvariji, ki to ni.

Čisto na drugo stran otoka, do največjega (glavnega) mesteca.

Do tja med oljčniki, travniki, kamnitimi hiškami, izjemnimi razgledi in prijetnimi klepeti.

»Dvorišče« cerkve si vzamemo za krajši odmor in skupinsko fotkanje.

Navdušeni smo. Krožno se vrnemo nazaj v pristanišče. Čas za sladoled, delček turističnega utripa.

Če ni preveč, prija vsem. Dan je dolg, vreme čudovito in izkoristimo ga do zadnje minute. Trajekt, kombi, trgovina in že šofirava naprej. Po vijugasti cesti, po ozkih ulicah, do šodrastega parkirišča. Čudo narave, ki je osupljivo čudovito.

Vzamemo si čas za fotografiranje. Spustimo se nižje, čisto blizu in nato spet nazaj gor. Večina je čudodelstvo videla prvič.

Malo pred večerjo smo v hotelu, kulinarika nas zaziba v prijeten spanec.

Spet navodila za dan 3 in dan se preseli v knjigo spominov.

Kaj nas čaka danes? Ajaaaaa – pogled v svet otroka! Panchina Gigante; Big Bench; klop velikanka. O projektu ne bom. Preberite ali pa pridite z nama 😊 Mi se že bašemo v bela kombija, ki se do izhodišča vozita ob obali jezera Iseo. Zahodna stran je posebej adrenalinska in vožnja skozi ozke, v skalo narejene, tunele je resnično JamesBondovska. Mi2 vrtiva volane kot za šalo, zagotovo pa pomaga tudi navigatorstvo prisotnih. Dih jemajoče, bi lahko rekli tej vožnji. Ampak tokrat dobesedno. Parkirava in zaženemo se v breg. Spet 😊 

Najprej strmo po kamniti podlagi, ki daje vedeti, da so to poti, ki so jih nadelali dooooolgo let pred nami. Slikovite so.

Vsake toliko čudovit pogled na jezero in priložnost za lovljenje sape. Nadaljevanje poti je uživaško prečenje, nato pa spet tiste njihove slikovite vasice, ki so tako lepo urejene, da bi človek kar tam ostal.

Na dve razgledni ploščadi in na trg pred veliko cerkvijo, kjer si vzamemo čas za pijačko.

Še par korakov vzpona, nato spet prečenje. Vsak naslednji korak je lepši, kakor tudi razgled. Stisnjene hiške, naslonjene v breg, spodaj modrina jezera, daleč zadaj pa beli tritisočaki.

Razkošje? To doživeti, zagotovo. Do klopce in čas za malico, fotkanje in brskanje po otročku, ki je ostal tam nekje v nas.

Enim privre na plano v prvotni izvedbi, drugim pač malo modificiran. Imamo ga pa vsi. In klopca je namenjena tudi temu. Da se spet počutimo male, brezskrbne in razigrane. Zmoremo?

Krožno, spet. Dol, v naslednjo čudovito vasico, po kamnitih – tlakovanih poteh.

Do kombija in naprej. Danes obkrožimo celotno jezero Iseo. Okrog in okrog. Na jugu, kjer se izliva v reko Oglio, so postavili mestece Sarnico, v tem mestecu pa čudovit park. Gremo pogledat, ane družba?

Ja, tako deliva cukrčke in draguljčke. Temu se reče male skrivnosti velikih mojstrov.

Makaroni šoping in razvajanje brbončic preden spet utonemo v prijetno spanje.

Vremenski obeti za zadnji dan so bili bolj mokri, zato smo nekatere obljubljene razglede »opravili« že prej. No, od mokrote je bilo zgolj pet kapljic dežja in nekaj več kapljic znoja. Smo se pa družno strinjali, da nam je napoved prinesla dodatne razglede na čudovito ribiško vasico, s krvavo zgodovino, in obljubljen sprehod po Lovereju, za zaključek pa paštadatekap v lokalni restavraciji.

Malo pred drugo se napakiramo v kombija in uživaško, kot so vsi štirje dnevi bili, odpeljemo proti domu.

Vmes seveda še kavica in krajši odmor, nato pa sončno – deževno – nevihtna vožnja do Ljubljane. Tam nas pričaka ves dež, ki so nam ga obljubljali na Iseu, zato se poslovimo bolj na hitro. Nič hudega, objeli smo se, večino stvari pa smo si povedali in pokazali že vmes. Vsak tisto, kar ima. Ker samo tisto, kar imaš, lahko daš.