Krona divjega cesarja

Pogorje Wilder Kaiser je eno tistih, ki navduši z vseh zornih kotov in z vsake poti, ki odstira poglede nanj. Za kuliso so si ga izbrali tudi televizijci v eni bolj gledanih nanizank o gorskem dohtarju. Ker so diagnoze, kartoteke in vreme priljubljene teme med ljudmi, se tovrstne zgodbe seveda dobro prodajajo in rade gledajo.

Treking je bil spet poln in z nama so tokrat šli iskat dogodivščino: Monika, Urša, Lili, Lidija, Breda, dve Mojci, Rada, David, Karmen, Andreja, Mateja, Joži, dve Alenki in Jana.

Zgodaj zjutraj oddrvimo iz domovine, kajti prvi dan nas čaka najdaljša pot, ki pa se začne šele po petih urah vožnje. A Slovenci znamo in zmoremo veliko, zato vse skupaj vzamemo kot izziv in zabavo. Obetali so se trije lepi dnevi in naravnanost sopotnikov je bila enaka – da gremo in se imamo fajn. Divje fajn, noro fajn, kot cesarji z najlepšimi kronami. Pot mine hitro. Vinjeti na Karavankah in prvo lulanje, kufe in mencanje zaspanih oči nekje na sredini poti. Padejo že prvi štrudli, ki zadišijo s krožnikov.

Parkirava točno pod nogami divjega cesarja in odpre se nam prečudovit pogled na pogorje, ki ga bomo prehodili od leve proti desni. Gor in dol. Napakiramo malo težje nahrbtnike, kajti na rame si naložimo robe za dva dneva. Fajn je, če si na rame nalagaš ravno toliko, kot zmoreš nesti in fajn je, da kdaj z ramen tudi kaj snameš. Če ne, te teža bremena lahko ukrivi ali pa na koncu celo zlomi.

No, mi smo videti kar ekonomični in zdi se mi, da smo si naložili ravno prav. Vsak svoje in vsak zase. Na izhodišče nas prepelje taksi, čigar lastnik je naš rođak, zato se menimo kar po naše. Paše, priznam.

Uvodni nagovor, nekaj navodil in zakorakamo tja gor, iskat veselje in srečo. Pisat nove črke v knjigo spominov, spoznavati nove ljudi, iskati nove razglede.

Dihati gorski zrak in vpijati neotipljivo srečo, ki se v nas le še razrašča. Prvi del poti poteka po gozdu in ni preveč zanimiv. Nas pa vzpon pripelje na razgleden travnik. Prvič zaslišim tisti UAU, ki tako boža.

Uau, kako je lepo! Kakšni pogledi v dolino in kako lep slap je pred nami. Pa koliko cvetja!

Kako je tukaj lepo! Je, prisežem, da je. Hodimo počasi, z užitkom. Vmes se ustavimo, fotkamo, malo pokramljamo, spijemo požirek ali dva.

Res se nam nikamor ne mudi in ne bi bilo prav, da brezglavo hitimo. Mar tega ne počnemo skoraj vsak dan? Mar nas ravno zaradi tega bezljanja vsake toliko ne ustavi življenje samo? Mar ni boljše, da znamo to storiti prej? Rada hodim, rada vodim in rada uživam. In ko uživam, mi čas ni pomemben. Sploh, če ne predstavlja nobene objektivne nevarnosti.

Hodimo torej po cvetočih travnikih. Pot preči, se mestoma strmo vzpne. Korak po korak se približujemo razglednemu čoku, kjer napovem daljšo pavzo za razglede ne polnjenje želodčkov.

Z zahoda se nam počasi približa plohica. Prav vidimo jo kako nas lovi. Bi nas rada osvežila, dama? Saj vem, videti želiš, če imamo dežno opremo v nahrbtnikih, nič drugega. In zgodi se tisto, kar se zgodi vedno. Omaškaramo se v pisano nepremočljivo opremo in se takoj postavimo v pozo nizkega štarta. Gremo! Dež!

Res ne vem kaj so nam naši predniki vsadili v genski zapis, da se tako bojimo teh toplih vodnih kapljic. Kot, da bo konec sveta. Pohecam se, nasmejim, potisnem roke globoko v žepe in si mislim: »Zakaj bi bilo tokrat drugače? Pride pa mine, kot tudi vse drugo v življenju.« Odpravimo se torej naprej, kajti v rosenju pač ne moremo mirovati. Ko dežuje, bežimo!

Pot se strmo spušča, pelerine in ostali barviti pripomočki plapolajo in šumijo. Dež je že davno ponehal, mi se še odločamo. Razrešujemo notranje dileme. Je bolje biti moker od dežja ali od znoja, ki se pojavi pod pelerino? Naj zdaj pelerino sušim na sebi ali na nahrbtniku? Naj se oblečem ali slečem? Bo še deževalo ali je to to? Kako smo zanimivi. In fajni. Jaz pa še vedno tiščim roke globoko v žepe in uživam, ko se okrog mene dogaja vse, kar narava in vreme ponujata. Rada imam naravo in rada imam vreme.

Sonce nam torej spet greje lička, ki postanejo lepo rdeče razgreta. Pred naslednjim vzponom malce ustavim. Da se odžejamo in vzamemo zalet. Ja, večkrat je treba gor in večkrat je treba dol.

Precej. In ko se pokaže koča, kjer nas čakata prijazna oskrbnika, si zabrundamo tisto klasično: »Pa kaj je men tega treba?«. Ampak to je zgolj retorično vprašanje. Vemo zakaj in vemo koliko vse skupaj da, pomeni. Zadnji del poti je zahtevnejši. Gruščnat teren, ponekod strm. Opremljen celo z nekaj skobami in lestvijo. Pa kovinskimi stopnicami, ki so jih naslonili v silen breg.

Z Jeleno posebej paziva, da se kdo ne ustraši. Tukaj sva strogi in zahtevava, da se vsi v skupni držijo navodil. Varnost je prva in najpomembnejša. V gorah ni prostora za nastopajoče junake. Res ne.

Seveda so z nama sami fajni, zato ta del poti uštimamo k za šalo. Še vzpon po strmi grapi, ki nas izstreli na prijeten travnik.

Tam pa se pokaže raufnk od bajte. In olajšanje. Pa tisti noro lepi razgledi. Na skale, na gore, na dolino, gamsi skačejo sem in tja, koča pa je postavljena na tako lepo pomol, da si zaželiš, da bi bil tukaj s padalom. Še zadnji koraki.

Parkiramo se na teraso, takoj smo prijazno postreženi. Ja, pozna se, še imaš do vseh oskrbnikov pošten odnos. Pozna se, še vsako leto pripelješ novo skupino, ki naredi vtis.

Iskreno so nas veseli in več kot prijazno nas v zelo kratkem času postrežejo s pijačko in tam pa tam kakšno sladico. Z Jeleno povabiva skupino še na hišni vrh. Prav vsi se odzovejo. Z veseljem. Korak je spet lahek, nahrbtniki pa nas počakajo kar v koči.

Kakšno uro pred večerjo se odpravimo v sobo. Vsi spimo skupaj in romantika skupnih ležišč je neprecenljiva.

Ne, ni hudega. Je pa zagotovo drugače kot doma. Pa bi si upala trditi, da najbolj v spominu ostanejo prav neobičajne stvari. Umijemo se, preoblečemo in odpravimo v jedilnico. Če kaj, potem tukaj vlada red. Rada imam red in disciplino. Ne samo pri vodenju, tudi pri sebi. Zdi se mi, da je to eden od pogojev za zadovoljstvo. Ali v skupini ali pa nasploh v življenju. Sepp nas pred večerjo pozdravi, pove kaj bomo jedli, razloži na kakšen način si bomo postregli solato in juho, pozdravi vsako skupino posebej. Nato vsi skupaj zapojemo pesem, si zaželimo dober tek in se (za Slovence precej netipično) uspemo držati pravil. Hrana je odlična, vsi dobimo vse in še več. In to brez, da bi se s komolci drenjali in drugim iz rok vlekli nekaj, za kar menimo, da pripada točno nam.

Popadamo v postelje in se zazibamo v spanec. Nekateri tiho, kot bi potovali z jadrnico, spet drugi pa celo noč vozijo tanker. In tako, kot bi jih tank(er) povozil, zgledajo njih sosedi vsako jutro. In vsakič pri zajtrku poslušava enake stavke. Tisti, ki ga najbolj žgejo, se pridušajo kako, da niso nič spali. Nasmejim se. Potek pogovora pri zajtrku napovem že prejšnji večer. Zato se mojim napovedim nasmejimo vsi. Ja, takšni pač smo. Fajni.

Druga etapa se začne po zajtrku. Ne, v kočah, kjer spimo na najinih trekingih, nam prav nič ne manjka. Kvečjemu imamo česa preveč. Nafruštkamo se k bogovi, lahko bi rekli, da imamo cesarjev zajtrk. Uštimamo se, pofotkamo in zakorakamo v nov, s soncem obsijan dan. Tam zadaj, na drugi strani doline, nas po nevihtni noči, čakajo sneženi vrhovi, žareči v jutranjem soncu. Kakšno razkošje od razgledov.

Navzdol se začne pot. Kmalu pa se odcepi in prelevi v prijetno, razgibano in razgledno prečenje.

Nad nami ošiljeni, skalnati vrhovi, pod nami čudovita dolina. In te prelepe gore kamor seže pogled. Uživamo, res uživamo.

Spet si vzamemo čas za vse, tudi za smeh in druženje. Dobro hodimo, zato na vseh odcepih izbiram zgornje variante poti. Naj vidijo in doživijo čim več! Privoščim.

Počitek na najvišji točki in strm sestop do lične kočice, ki ponuja osvežitev in edinstveno izkušnjo.  Ata, ki nam najprej postreže (in kar precej zaračuna) osvežilno pijačo, nam potem zaigra na harfo, zraven pa tako doživeto poje, da imamo vsi vse kocine pokonci. K tiste kure, k jim perje populjo.

Odžejamo se in še zadnja ura sestopa je pred nami. Do jezera, kjer se da tudi kopati. Vroče je, dobro smo hodili, zato imamo čas za osvežitev. Pa karkoli že to komu pomeni. Eni plavat, eni na kufe, eni na štrudl, eni pa še malo naokoli. A ni fajn, ko imamo možnost izbire? Men je.

Busek in avtobus do Ellmaua. Tam pa najprej v trgovino, potem pa k Vereni v čudovit hostel. Ja, vse že poznava in vsi poznajo naju. Pa se nama nihče ne skrije, da veste, da ne!

Tuširanje, postiljanje, štimamo se za večerjo. Tudi za ta obred imava preverjeno gostilno, ki streže tako obilne porcije, da skoraj pokrepamo od vsega. Ampak…. A ne bi bilo čudno, če bi šli od večerje lačni?

Zvečer in ponoči okrog nas spet rohnijo nevihte. Nedeljski zajtrk pripraviva z Jeleno. Brez pripomb 😊 kar ni čisto običajno. Aplikacije kažejo deževen dan, zato so malo kisli tudi obrazki najinih sopotnikov. Ko pospravljamo kar smo razmetali in mečemo prtljago v kombija, se pokaže prvi sončni žarek. Odpeljemo se na izhodišče. Rosi, a sije sonce. Smejim se, ko se spet ošarimo s pelerincami. Luba Gela kok ste res hecni 😊

Spet porinem roke globoko v žep in si mislim svoje. Ni treba besed. Slišim, kako se sopotniki začnejo režati sami sebi. Ponavljajo moje besede in se krohotajo. Pa smo spet veseli. Proces in dežna rutina sta dobila svoj epilog. In enako, kot prvi dan, se sprašujemo tudi tokrat.

Razgledi na celotno pogorje, ki smo ga prehodili v dveh dneh, so nori. Navdušeno vzklikamo, se ustavljamo in fotkamo. Kako noro lepo je tukaj. Res, res.

Do razgledišča s križem in klopco. Aja, da ne pozabim, seveda že dolgo sije sonce, čeprav so aplikacije pokazale vse sorte vremena.

Zakorakamo naprej. Cilj je eno bolj razglednih jezer v katerem se neopisljivo lepo zrcalijo vrhovi divjega cesarja. Ko pridemo na cilj, utihnemo od lepega. Gore, ki se ovijajo v magične meglice. Odsevi v jezeru, ki dajejo občutek, da so povsem nerealni, da jih ne naslikal slikar, ki si zasluži vsa priznanja tega sveta.

Spet nekaj časa za užitkarjenje, poziranje in vse ostale radosti, ki nas osrečujejo. Ena skupinska na placu za zaljubljene, nato še sestop.

Zavijem drugam, v vasico bergdohtarja. Lepa je, vredna obiska. Posedimo pred cerkvico in gostilno, ki se ju da videti na TV ekranih.

Zakorakamo naprej. Do kombijev.

Zahvala vsem, ker so bili kar so bili in ker so kar so. Še na cesarski praženec, da bo celotna zgodba v znamenju cesarja, do ambulante bergdohtarja po fotke za spomin in odbrzimo nazaj domov.

Trije čisto polni, razgibani dnevi, ki pa so ponudili mir, tišino in popoln odklop. Vsak od nas je domov prinesel točno tisto, kar je iskal. In videl točno tisto, kar je želel.

Zgodbo smo napisali skupaj. Vsak je dodal svojo črko, ki se je sestavila v besedo, te pa so se zložile v stavke. Lepote Wilder Kaiserja bodo v nas odmevale še dolgo, dolgo po tem, ko se vrnemo domov. Verjamem!