Ko se pogovarjamo o trekingu, ki sva ga poimenovali Pod Matterhorn, se vedno znova pojavljajo izrazi kot kraljevski, češnja na torti, najlepši, »must see«,… sami superlativi, če povzamem. Pa se mi včasih ob poslušanju opisovanja te lokacije kar milo stori. In to predvsem zato, ker se daje občutek, da mu vsa ostala ponudba ne seže do kolen. Lep je tale, neizmerno lep. Le težko bi ga označila kot bistveno lepšega od vseh ostalih. To, da je za tiste, ki ga zmorejo prehoditi, doživetje in pol, se bom pač strinjala. In verjamem, da tudi vsi, ki so po teh poteh v štirih sezonah že hodili z nama.
Po intenzivni poletni sezoni, ko komaj premetavava prešvicane cunje iz nahrbtnika v pralni stroj in oprane in dišeče nazaj, se sredi avgusta odpravimo v Švico. Polni smo, kot smo polni vsako leto. Pravijo, da dober glas seže v deveto vas, vem pa, da slab še dlje 😊
Bom verjela, da k polnosti najinih trekingov pripomore predvsem tisti, ta dober. In še naprej bom verjela, da je to eden od pokazateljev, da nekaj delava dobro in prav. Ker verjamem v dobro in ker verjamem, da se dobro z dobrim vrača. Mah Gerečnca, spet nakladaš? Po moje sem bila v prejšnjem življenju ena utuškana baba, ki je kuhala in pedenala pa bolj malo prišla k besedi 😊 Čak, čak,… da nisem bila to v tem lajfu? No, ne bom naprej 😊
Prišel je torej dan, ko novo skupinico lepega željnih odpeljeva daaaleč, daaaleč v 700 kilometrov oddaljeno Švico. Sedeži se začnejo polniti v Kranju, nato v Ljubljani in na počivališču malo za tem. Z nama so tokrat Bojan, Jasmina, Brigita, Tomaž, Matjaž, Branka, Karmen, Majda in Gorazd, Smiljana, Alenka, Urša, Andreja, Aljoša, Maja in Valentina. Pisana, radoživa in zadovoljna druščina. Pot mine vsakemu po svoje. Enim hitro, drugim se vleče kot jara kača. Eni dremajo, drugi z nama pritiskajo na bremzo in gledajo v ogledala. Kako je lahko ista stvar vsakemu drugačna že vemo, ane? Ker imajo vsake oči svojega malarja (to je prijazna variacija) ali pa po moje – ker samo svina svinsk vid 😊 Isto pa čist drugač. Ja, izhajamo iz svojih izkušenj, želja, prepričanj,… in ravno zato smo tako zelo zanimivi.
Randa, začetna in končna postaja, nas pričaka v soncu. Točno takšna, kot si jo želimo, ko gledamo vremensko napoved. Želimo šajbo! Pika, zvezda, amen. Ampak… (beseda, ki vedno podre vse lepo, kar je napisano pred njo), to posledično pomeni, da je vroče! Mah, jebat ga. Bomo že 😊
Otovorimo se, pred tem se seveda ta tretjič najemo in ta šestič preverimo, če imamo v nahrbtnikih vse, kar potrebujemo in tisto, kar imamo, ker se nam zdi, da bomo mogoče kdaj uporabili. Za vsak zihr, ane? Tko, k ma za vsak zihr fajmuštr kuharco.
Uvodni pozdrav, navodila. Razumejo! Ej, Jelena – štekajo, s vidla?
Nasmejiva se in že se zavedava, da se bomo imeli ful dobr. Zakorakam po ulici Rande, pred očmi se baha bleščeče bel Breithorn in napoveduje razglede, ki jih ne vidimo vsak dan.
Pot prijazno vijuga in mi vzneseno premikamo nožice.
Skrbi in zadrege, ki smo si jih naložili v betice vidno padajo iz njih. Z vsakim korakom smo bolj suvereni in bolj brezskrbni. Prepuščamo se užitkom, ki jih razumemo samo tisti, ki to počnemo.
Prva polovica poti, ki je prijetno vroča, se konča pri 500 metrov dolgem visečem mostu. Tam odredim prvo daljšo pavzo in opazujem obraze sopotnikov. Rada berem… ne samo knjige, tudi ljudi. Odpočijemo se, spet malo najemo, naredimo skupinsko – navdušeno fotko in zakorakamo po mostu.
Nekateri suvereno, drugi malo s strahom. Ja, zaupati je treba. In zaupanje je vir marsičesa. Če, zaradi okoliščin, težko zaupaš, si lahko oropan za katero od lepih izkušenj. Če zaupaš preveč, pa je lahko nevarno. No, in kako nej zdej človk ve kwa je glih prou? Gerečnca, nehi komplicirat, samo čez most smo šli!
Na drugi strani olajšanje. Stopimo na trda tla. Prečimo in se vzpenjamo po čarobnem macesnovem gozdičku.
Po strmih robovih granitnih gora, s pogledi na bele tri in štiritisočake. Za znort lepo je.
Meni se je po moje od vsega lepega že nekaj let nazaj malo odpeljalo in v tej svoji norosti neizmerno uživam. Mi je videti, kajne?
Pred zadnjim, k ps strmim vzponom, krajša pavza za vdih. Pejmo, družba. Mamo mi to!
Pihamo in švicamo, se smejimo in uživamo. Za hrbtom pa raste nekaj veličastnega. ON! Tisti, ki ga hodimo vsako leto občudovati. Matterhorn!
Ustavim. Fotkamo. In fotkamo desetkrat, stokrat. Čutim navdušenje, diham ga in vpijam vase. Ta energija! Men je tok lepo! Pustim čas, pustim, da se usidrajo vsi ti lepi občutki, da jih bomo lažje nesli domov. Nad glavo, s podesta pred bajto, se dere Andreas 😊 Fris, da te kap.
Ves navdušen vriska in nas vabi v svoj (skoraj) dom. Helllllouuuuu, hellllloooouuuu! Da nam nov zagon, nove moči. Stisnemo in po petih urah blaženo lepega sopihanja smo pred kočo.
Koliko fotk je nastalo? Ne bom ugibala. Malo pred večerjo, ko se mogočne gore barvajo v najlepše odtenke, zaključimo prvi dan trekinga. Večerna opravila poenostavimo. Najemo se in, zanimivo, pozno v večer čvekamo v jedilnici. Še nikoli tako dolgo.
Pred spanjem navodila za drugi dan, ki se začne zgodaj. Vsi smo ok, vsi v pričakovanju lepega. Vreme? Šajba!
Skupinska afnarija pred bajto, ruzake na hrbet, čevlje na noge, nasmeh na obraze, PIČMO! Navzdol. Bolj ali manj strmo.
Dolgo, dolgo. In kakor si vsake toliko, ko rinemo v strmine, zaželimo, da bi šli navzdol, nas tudi takšna hoja utrudi. Če ne drugega, postane monotona. Dve uri se spuščamo in hvala unemutamgor za lepe razglede. Ker so RES lepi.
Vedno bele gore in ON. Spodaj Zermatt, zgoraj nedosegljivo.
Na sredini mi, ki smo prepričani, da smo v raju. Preden se pot obrne v klance, se okrepčamo. Fruštek se je že prebavil in čas je za novo energijo. Vzpon in prečenje.
Pa tisti pogled na ledeniško dolino nad katero se pnejo bele gore. Vedno znova sem kot zmrznjena kura, ko to vidim. Saj poznate tiste občutke, ko gredo mravljinci po telesu in si ne znaš čisto natančno pojasniti zakaj? Čutim kako se navdušenje širi po sopotnikih. Prav čutim. Besede ostanejo v grlu, vdihnemo in izdihnemo. Globoko. Želimo si to zapomniti. Ne samo razgledov, občutkov. Božajoče prijetnih.
Hodim počasi, vodim počasi. Privoščim. Že zvečer, pred spanjem, ko sva z Jeleno preverjali vremensko napoved, zašepetam tja med zvezde (in Jeleni)… »Kako zelo jim privoščim, da bi doživeli vse lepo, kar okolica ponuja.«
Pred planino smo, torej. Na približno polovici poti ali malo manj. Čas za kavo in hladne napitke. Pa naprej. V široko, vodnato, zeleno ledeniško dolino, ki se v zmernem vzponu zaključi na višini 3100 metrov.
Ne, ni to kar takoj. Precej ur je treba premikati nožice in raztezati pljuča, da dosežemo etapni cilj. Krajše in daljše pavze, krajši in daljši koraki. Brezciljno premikanje s točno določenim namenom. Občutki, ki so neopisljivi. Njihovi, moji, naši. Skupno zgodbo pišemo pa ne vem, če se tega zavedamo. Povezujemo se, spoznavamo. Eden drugega in predvsem sebe. Kaj zmorem, kdaj zmorem, kako zmorem. Bogatija!
Pod sedlom so še snežišča.
Avgustovski okus po zimi, ki prinese otroške radosti. Veselimo se. Praznujemo! Na sedlu najprej ulovimo sapo, nato lovimo razglede.
Spet se pokažejo ledeniške gore, izginjajoči ledeniki in ON. Daleč pod nogami pa bajtica, ki nas gostoljubno vabi. Previden sestop z veliko ustavljanja.
Ne, nismo tako utrujeni, tako lepo je, da shranjujemo vtise v telefone, fotoaparate in v srca. Pri jezeru na kratko ustavim. Nastanejo prekrasne fotografije, najpogumnejši zaplavajo. Z neba nas pozdravijo kaplje dežja. Rahlo, kot bi nas želele po lepem dnevu malo pobožati. Počasi se premikamo proti koči. Nihče ne tišči, nikomur se ne mudi. Le smo… tukaj in zdaj. Osvežitev v obliki hladno – toplih napitkov, sobe z večernimi opravili, večerja, ki napolni želodčke in zadovolji brbončice. Navodila za tretji dan, druženje in počitek. Vsakič enako in vsakič čisto drugače. Ker smo tudi mi, čeprav smo enaki, lahko vsak dan čisto drugačni. Le odločiti se je treba.
Zajtrk, kuhanje jajc, navodila, ki se jih ne želimo držati 😊 prcanje in ugotovitev, ki sem jo zapisala že mnogokrat. Da pač Slovenci radi ČAKAMO. Tako smo ob uri, ko se zajtrk začne, že siti in tako smo ob uri, ko je napovedan odhod, že zdolgočaseni, ker tako dolgo čakamo. Tko je, ni druge. Je pa res, da se nam ta spodrsljaj praviloma naredi samo enkrat na vsakem trekingu. Ker…. Ker…. Gerečnca tiste, ki se sami javijo, da jih prcamo, pač PRCA! Sami ste se v vojno spravili 😊
Pofruštkamo torej in zakorakamo v tretji, od dežja umit in od sonca obsijan dan.
Kaj nas čaka? Če smo včeraj mislili, da smo v raju, smo šli danes nivo višje. Prišli smo v gorska nebesa. Prisežem! Stopamo med barvitimi balvani, pred očmi nam raste Matterhorn. Meglice, ki ga obdajajo, počasi sušijo sončni žarki. Vsak korak je lepši, vsak pogled bolj navduši. Je lahko še lepše? Ej, pojma nimam.
Tiho smo. Tako tiho, kot bi se bali, da bi nas glasne besede zbudile iz sanj. Realnost? Pravljica? Sanje? Resnica? Ja, dragi moji, realno, resnično, pristno, doživeto, neopisljivo. Ja, dragi moji, tam smo bili in se napolnili z lepim. Še drži, kajne? Do jezera.
Tistega, za katerega nihče ne verjame, da je tudi v resnici tako lep kot na fotografijah. Kot iluzija, privid. Pustim čas. Čas za veselje, fotografiranje, doživljanje. Čas za vsakega izmed nas. Postavim se vstran. Opazujem. Srečna sem. Tako se čuti, tako se vidi. Tisto, kar iščemo celo življenje in včasih ne vemo, da smo našli – sreča. Srečna, ker sem tukaj, z vami. In srečna, ker ste vi tukaj, z mano, z nama. In hvaležna, da komu malo odškrnem vrata k lepemu. Do konca jih tako ali tako odpre vsak sam. Zakorakam ob jezeru.
Težko se odtrgamo od lepot, a zavedamo se, da niso zadnje. Potegnem do tretje bajte.
Razpakiramo se, malo odžejamo in spet korakamo v klance.
Kako nam gre? Ja dobr, kako bi nam pa drugače lahko šlo? Do Gornergrata pripihamo hitro.
Bele vrhove pokrivajo meglice, ON se je skril. Vzamemo se urco in pol. Za chill.
Spijemo kavo, lovimo razglede, ki nam jih spektakularno prikazuje mati narava. Odkrivanje meglic pred ledeniki in belimi vrhovi je magično.
Sestopimo krožno. Spet nas pobožajo dežne kaplje, ki malce ohladijo ozračje.
Prinesejo mir. Tišina, meditativni odklop. Tudi mir je nekaj, kar iščemo. In ga najdemo redko. Predvsem tistega, ki prihaja iz nas. Na travniku pozirajo svizci. Veselje in navdušenje.
Male, kosmate živalce, ki jih ni vedno in povsod videti. Živalce, ki pridejo, ko se počutijo varne in ko je okrog njih mir in tišina. Tako kot nekateri ljudje 😊
Do bajte. V sobe. Pod vroč tuš. Na razkošno večerjo. Prej in potem druženje, smeh do solz, povezovanje in delanje novih načrtov. Pred četrtim dnem si želimo doživeti še nekaj lepega.
Jutro. Napoved vremena – viglvagl. Vreme? Šajba! Matterhorn je ponoči dobil sneženi poprh.
Kako je lep! Ja, opisujem ga kot bi v najstniških letih opisovala tistega sošolca, v katerega smo bile zacopane vse deklice v razredu. Tistega skodranega, nagajivega fanta, ki je bil predmet občudovanja in prvih ljubezenskih želja. Me bo pogledal? Se me bo mogoče dotaknil? Se še spomnite tistega vznemirjenja? Kje ste ga pozabili in zakaj? No, tako nekako je ON izgledal v nedeljo zjutraj. BOŽANSKO.
Cvilila bi od navdušenja pa že dolgo vem, da se tole najlepše doživi v tišini. Skupinska fotka.
Tudi s Kurtom in Stefani. Poslavljata se. Ne samo od nas, tudi v bajti ju več ne bo. Ponosna, da sem ju spoznala in ponosna, da smo postali prijatelji. Velika človeka sta.
Pomahamo, oprtamo nahrbtnike, zakorakamo v zadnji dan. Očarljivi pogledi. Prijeten, ne preglasen klepet, prijetni, ne preglasni ljudje. Paket za dam vzet 😊
Mimo ledeniškega jezera, v očarljivo vasico, proti Zermattu.
Manj kot dve uri potrebujemo do tja. Tam nekaj časa za turizem. Vlak, avtobus, kombi.
Čestitke, solze sreče, navdušenje, hvaležnost.
Še dobrih 700 kilometrov do domovine, ki nas pričaka kot vedno – s kolonami in zastoji. Pa, kot da opazimo. Tako smo polni lepega, da se nam ne preveč lepe stvari ne zdijo pomembne. Ne, ne pustimo se motiti v svoji sreči. Vsaj jaz ne. Kar iščeš, to najdeš. In daš lahko samo tisto, kar imaš. Ja… v meni je veliko lepega. Tudi vi!
Commenti