Marmarole in mi

Tretja skupina je bila tole. V treh zaporednih letih. Lahko bi rekla, da na tej poti poznam vsak ovinek, vsak kamen in vsak razgled. In nepoznavalec bi zagotovo rekel, a bi se tega naveličal. Če kam, potem spadam v skupino tistih, ki ne marajo rutine in zato iščem vedno nove izzive, a za Marmarole vam lahko iskreno povem, da se jih ne da naveličati. Tako so mogočne, tako raznolike, s tako izjemnimi razgledi in slikovitimi potmi, da pač navdušijo. In, ko se kombija četrti dan odpeljeta z doline Somadide, srce hrepeni po še. In ga potolažim, da se naslednje leto vrneva. Z novo skupino ljubiteljev hoje in iskalcev lepega.

Ne vem, če sem že pisala, da je ideja o trekingu zrasla, ko sva z Jeleno »delali« Sorapis Runde in se je tam, na Forceli Grande, zasvetila srebrna značka – oznaka za Marmarole Runde. Po moje še domov nisva prišli, ko sva imeli že dogovorjen datum ogledne ture. Od tokrat sva tja peljali tri polne skupine in težko bi rekla, da je bilo konec četrtega dneva na kakšnem obrazu videti razočaranje. Marmarole pač navdušujejo. Z divjino, samoto, razgibanostjo, prijaznimi oskrbniki v kočah in z razgledi na dolomitske velikane.

Še en odstavek bom namenila nujnemu in tistemu, kar pohodnik spremlja, preden se kamorkoli odpravi – vremenu. Pa bi si upala, da krajši kot je dopust, bolj gledamo stotine različnih aplikacij in bolj si želimo, da bi tri ali štiri dni pač samo za nas sijalo svetlo sonce. Ugibam, a dvomim, da enako počnemo, ko se opravljamo za tri tedne v Nepal, za deset dni na Madeiro, do vedno vlažih Azorov,… tam (zanimivo) pač znamo sprejeti vsakršno vreme, ki nam ga nebo ponudi. Celo navdušujemo se nad soparo, mrazom,… Ne obsojam, zgolj razmišljam in dodajam, da bi tudi jaz želela enako kot vsi najini pohodniki. A tukaj pač ostaja samo pri željah. No, in za tele naše Marmarole, je bila napoved takšna, ki ji jaz rečem viglvagl – vse sorte se je našlo v aplikacijah in optimisti smo našli sonce, pesimisti pa so brskali tako dolgo, da so našli štiri dneve dežja. Kaj je na koncu zmagalo? Svetloba! V veselje in zadovoljstvo vseh, predvsem pa naju z Jeleno, ker si iz srca želiva, da bi se vsaka najina skupina imela najboljše, kar se pač lahko ima.

Razpisala sem se, spet. Kot da bi imela vsakič povedati več, ne manj. Me prav zanima do katerega odstavka me povprečen bralec prebira 😊 

No, pejmo nazaj v divje Marmarole. Zjutraj se odpravljamo, vsi zmečkani in zaspani, malo zaskrbljeni in precej navdušeni. V kombija se napakira 18 različno velikih nahrbtnikov, z njimi pa lastniki: dve Kseniji, Vera, Špela, dve Jani, Lea, Monika in Marko, Sonja, Alenka, Greta, Majda, Danica, Tina in Damijana. Kranj, Ljubljana, Tolmezzo, tisoč ovinkov, Auronzo.

Tam parkirava, podam prva navodila, ki jih neizkušeni (beri tisti, ki se me še niso navadili 😊) vzamejo tako resno, da so do prvega koraka tam gor na lepšem, kar malo slabe volje 😊. Pomečeva torej najine sopotnike iz kombijev, jih napotiva na kavo in hranjenje, mi2 pa opraviva z logistiko, ki nam bo četrti dan olajšala pot domov. Preden se usedemo na sedežnico, ki nas v dveh potegih dvigne na Monte Agudo, tudi mi2 spijeva kavo. Pozdravni nagovor z nekaj osnovnimi informacijami, opravičilo, da sem pač hostar s Kisuca in naj se tega navadijo, nato pa steče(mo). Po razgledih, ki kar takoj jemljejo sapo, se poženemo navzdol in v gozd.

Pot je izjemno prijetno speljana, nikjer prav pretirano strma in ko dobiš občutek, da bi lahko postala dolgočasna, se odprejo razgledi. Všeč nam je, čutim. Do prve bajte, ki je tokrat prvič celo odprta, a se v njej ne ustavimo. Le dodobra se nadihamo, kar ob poti požulimo vsak svoj paketek futra in zakorakamo v prečenje. Pod ošiljenimi špicami Marmarol smo.

Občudujemo jih. Spust do bajte Baion.

Tukaj pač prija kufe in ostale zadušoprvezat zadevščine. Čaka nas še en kos poti. Do prijazne Sare, v prijazni kočici, za prijazne Slovence. Ja, smo! Oziroma znamo biti, tako bom rekla 😊 

Ta del poti spet poteka prečno, pod vrhovi Marmarol, in me vedno spomni na življenje. Gor in dol, nekaj poti mehke, obdane s travco, nato prečenje surovih, šodrastih grap. Vzponi in padci, mehko in trdo. Krajši deli, zavarovani z jeklenico, pomagajo.

V življenju imamo za to tiste, ki jih pustimo blizu, ki se jih lahko dotaknemo, oprimemo. Kot se oprimemo jeklenice in ji zaupamo. Ja, takšne poti me spominjajo na življenje. Do bajte, ki so jo postavili na čudovit, razgleden, travnat pomol, se le še sprehodimo.

Navdušenje! Pogled na kralja Marmarol – Antelao. In vsi ostali razgledi na množico vrhov. Soglasni smo – to je raj. Sezujemo prešvicane čeveljce, da zadehti vseokoli, naročimo hladno pijačo, da si osvežimo razgreta grla, naročimo večerjo, izberemo ležišča, klepetamo in se sproščamo. Če ne prej, je tukaj padel zadnji kamenček zadrege z vseh. Popedenamo se, umijemo, preoblečemo in ponovno zadišimo. Kok smo fajni. Pri večerji nihče ne jamra (vsaj slišim ne), v spanju pa verjamem, da je kdo na glas zmolil kak očenaš 😊

Navodila za drugi dan. Obeta se – sonce 😊 Po zajtrku se odpravimo navzdol. Pot vodi v dolgo in široko ledeniško dolino. Dve uri spusta je pred nami, da se potem spet počasi začnemo vzpenjati. Na najnižji točki odredim pavzo. Kao predolga, a potem itak prehitro mine 😊 Kok smo res fajni 😊 Nkol prou 😊 

Po dolini se podimo kot divji konji, da se konkretno praši za nami. V zatrepu je obljubljena koča z obljubljeno malico.

Če kaj, potem sem »baba« beseda. Čas za malico in pijačko. Nahrbtnike na rame in naprej. Kar nekaj vzpona je še pred nami. Hitri smo, predvsem zato, ker štekamo. Homogena skupina je hitra skupina. Ko pa dobiš enega (uvjek neka budala), ki bi po svoje, potem imamo težavo vsi. Če ne drugega, slej kot prej tako zavijamo z očmi, da nas zvečer boli glava 😊

No, tokrat vsaj pri hoji ni bilo solista in zato smo bili pač hitri 😊 Malo naprej od hišice, kjer smo malicali, je v desno postavljena čudovita soteska, na koncu nje pa še čudovitejši slap. Slap Pile.

Odložimo nahrbtnike, povem, da je pot mestoma zavarovana, a ne prezahtevna, in se suvereno podamo do slapu. Slikovita, vodnata soteska, malce adrenalina in skupinsko navdušenje. Zmoremo! Mar ni to eno največjih bogastev v življenju? Da, ne glede na to koliko si star, zmoreš vse to? In pri tem celo uživaš.

Nazaj, spet bremena na rame in v breg. Pot se ponovno prijazno vzpenja. Hodimo čisto pod nogami mogotca Antelaa. Vidi se njegov ledenik in gladke plošče, ki ob misli, da bi človek tam lezel, vzbujajo srh. Po gozdnem delu poti preidemo na prodnat del. Prav vsako leto je drugačen.

Če smo lani tukaj s čevlji prečkali globok hudourniški potok, je letos vse izsušeno. Šodr na šodr. Ja, Marmarole so vsakič drugačne. Posedemo se, glodamo vsak pač nekaj, si malo oddahnemo in se zagledamo v bajto nad nami. Ni še čisto blizu, daleč pa tudi ne. Ja, dragi moji, tam danes spimo. Spet čutim tisto veselje, ki ti ga da samo lasten napor. Da si, da zmoreš in da živiš. Tukaj in zdaj. Poberemo se naprej. Šodramo, nato pot pod nogami postane utrjena.

Še ena grapa, ki jo sproti odnaša, nekaj skalnatih okljukov in začasen dom. Veselje.

Posedemo se po klopeh, z Jeleno greva pozdraviti oskrbnike. Znanci smo že. Tako so nas veseli, da kar cepetajo (saj ste že kdaj srečali navdušeno Italijanko, kajne?) – wiwiwiwiwi!

Popedenajo nas. Oskrbijo s pijačko, kako juhico in kakim dolce. Kar pač komu paše. Pokažejo kje se lahko umijemo in kje bomo spali. Po tem pa se vsak od nas obnaša po svoje. Eni bezlajo okol in bi še in še in še, drugi sezujejo čeveljce in si privoščijo chill, tretji vneto iščejo signal, da vse dosežke objavijo na družabnih omrežjih, spet četrti iščejo koga, da bi se z njimi pogovarjal,…. Ja, fajni smo 😊

Večerjo pričakamo nabrušeni 😊 In se tudi do sitega navečerjamo. Spet navodila za naslednji dan in čaka nas romantika skupnih ležišč. Razen raznoraznih vonjav, ki prihajajo iz nahrbtnikov, je v sobi spokojna tišina. Naspimo se.

Zajtrk, tretji, krajši dan. Dan za regeneracijo, ki to niti ni bil. Skupinska fotka in vzpon do škrbine, ki je tudi izhodišče za Antelao.

Tam se odprejo pogledi na drugo stran. Kraljuje seveda Pelmo, se pa pokaže tudi Marmolada, Tofane, Cinque Torri,…

In nova dolina oziroma nova prodišča pod špicami Marmarol. Po vzponu sledi dolg spust.

Prej se nagledamo kozlov, še bolj pa nas navduši družinica svizcev. Vzamemo si čas in (ker večina zmore držati jeziček za zobmi), se jih celo nagledamo. Kok so fletkani!

Do vmesne postojanke se premikamo počasi, z guštom. Malo tudi zaradi šodrastega terena, ki terja pozornost. Krajša pavza, žejni smo. Vreme? Sonce. Do bajte, kjer si spet vzamemo čas za chill. Po tem sledi vzpon do jankoinmetka prenočišča – koče San Marco.

Že vzpon je slikovit, bajtica pa – pravljična. Kar cepetamo od lepega.

Posedemo se. Tanja (oskrbnica) naju z Jeleno objame. Vsem pove, da sva njeni prijateljici in da so najine skupine najbolj disciplinirane in najmanj problematične od vseh, ki jih gostita (pa večjih skupin zaradi slabih izkušenj ne gostita več). Za to velja zahvala vsem vam, ki ste bili tam z nama. Dobr nam gre!

Tanja nam torej postreže pijačko, že prej pa se dogovorimo, da si ogledamo še rastišče šopastega repuša, ki ga z Jeleno poznava. Privleče se ena plohica. Malce počakamo, posije sonce in že copotamo naprej.

Sedenje nam pač ne gre. Novo prečenje, malo gori malo doli. Do obeliska, do rastišča šopastega repušnika. Uau, koliko ga je. In v polnem razcvetu. Ja, to redko rastlinico je težko najti. Izjemno težko.

Malce posedimo, ulovimo vsak svojih 50 fotk, nato se odpravimo nazaj. Dobimo vsak svojo posteljo, izbor za večerjo. Sledi umivanje, preoblačenje, druženje. Prav nič nam ne manjka.

Po večerji spanje, po spanju zajtrk. Zadnji dan je ponujal največ možnosti za dež. Vreme? Razen nekaj pršenja iz megle, je sijalo sonce 😊 

Zadnji dan je, kar se ur hoje tiče, precej dolg, zato z Jeleno odločiva, da gremo zgodaj. Vodilo je varnost in želiva, da smo, če bi slučajno popoldan deževalo, čim bližje kombiju. Teren na določenih delih poti ni salonski 😊 

Ob sedmih torej že mencamo očke in brusimo pete. Vzpon na Forcelo Grande. Ponavljam – homogena skupina je hitra skupina. In mi smo hitri kot strela.

Ob poti navdušujejo rožice, kupi planik in ostalih visokogorskih cvetov nas obdaja. Nad nami, pod špicami, se pase velika skupina kozorogov.

Ja, tukaj je doma mir. In ta mir zleze vate, če ga le spustiš.

Pofotkamo in kot bi mignil smo na škrbini. Iz megle malo prši, a volja svetlobe in sonca spet zmaga.

Kot v življenju. Meglena skupinska, nato pa narava začne s svojo predstavo. Sušijo se meglice in odstre se pogled na stolp. Tudi v dolini, kamor se spuščamo, nas čaka obetavna svetloba. Široki travniki, posejani s kupi cvetočega rododendrona. Na levi stena Sorapisa, na desni Doževa gora. Vmes pa pravljica. Travniki, rožice, bister potoček in mi. Marmarole in mi.

Potoček je širok, zato ga je na neki točki potrebno prečiti. Suvereno uštimamo tudi to. Kdor zna, pač zna! Na drugi strani potočka malica, nato zašodramo naprej. Deli poti so podrti. Kaže se surova moč narave. Zmoremo! Zmoremo! Počasi, previdno, »k ta velk« bi rekli v Zasavju.

Iz sten se cedi voda. Slap in slapič. Pri spodnjem spet malo posedimo. Uživamo na soncu, čeprav je napovedan dež. Ja, vse napovedi so zgolj predvidevanja in predvidevanja nam življenje prej zagrenijo kot obogatijo 😊, zagotovo pa nam kdaj kaj lepega odškrnejo, če smo preveč "ziheraški". 

Še zadnji konček poti nas čaka. Sem in tja po gozdu. Mehko je, prija. Noge so že malo utrujene in mehka podlaga jih razvaja. Do široke makadamske ceste, ki ima na levi in desni darove narave. Na stotine gozdnih jagod. Zapodimo se v drobne grmičke kot bi bili 4 dni brez hrane. Pašeeeeeeeee, pa še, pa še,…

Do kombija, kjer skupinica navdušeno izbira najina darilca, mi2 pa si spet dajeva opraviti z logistiko. Nazaj, coknpok v prtljažnika in do George. Če kaj, potem nama gre organizacija.

Zavedava se, da se večini pred odhodom domov zalušta še kakšnega toplega obroka in (če se le da) to tudi uštimava. Georga je lastnica alberga ob jezeru Misurina, ki je le streljaj stran od tukaj (in najina prijateljica v zimskem času).

Že prej se dogovoriva, da nas prijazno sprejme in postreže z vrhunsko hrano. Temu se baje reče – male skrivnosti velikih mojstrov 😊

Tako se je tudi zgodilo. V civilizaciji se civilizirano najemo, po dobri uri ustavimo še v šopingu lokalnih dobrot, nato pa s polnimi ritkami in srčki odpeljemo v domovino. Imeli smo štiri bogate dneve v divjini Marmarol. Osamljenost pogorja je tudi tisto, ki ponudi več. In prav zagotovo lahko trdimo, da smo bili tam samo Marmarole in mi.