Na sončni strani Dachsteina

Dachstein, mogočno pogorje, ki seže skoraj do višine 3000 metrov. Če vprašate lokalne prebivalce vztrajajo, da to višino tudi doseže. Uradni podatki trdijo svoje. Pa, kot da je to sploh pomembno. Ni, za našo zgodbo že ne 😊 

Mi smo se namenili potepati po tem čudovitem pogorju, ki nam je ponudilo veliko lepega. Tudi sonca.

Treking sva lani, s polno skupino, izpeljali prvič in obrazi navdušenja so nama povedali, da sva spet izbrali prav. Od travnatih pašnikov, mogočnih sten, ledenika in ledene jame. Gor, dol, čez in noter. A? Kot bi opisovala kakšne poze iz Kamasutre 😊

Spet se nas je nabralo za dva polna kombija. Živahnih, radovednih, različnih, lepega željnih, nabildanih s kondicijo, polnih rukzakov in malo neučakanih. Kdo se je ojunačil izpolniti prijavnico?

Mojca, Kaja, Neja, Kristina, Helena, Avgust in Silva, Brigita, Tamara, še ena Silva, Alenka, David, Blaž, Maša, Karmen in Tatjana. No? A čutite kako pisani smo bili? Živobarvni!

Zgodaj zjutraj spet zakurblava kombija in začneva polniti sedeže. Kranj, Ljubljana, kufe v Avstriji in parkirišče pod čudovito sotesko, ki jo prehodimo tretji dan. Kombija na počitek, mi pa z lokalnim transferjem na začetek skupnega druženja. V slikovito dolino, kjer sta postavljeni dve planšariji, obkroženi s pašniki.

Na pašnikih kravce pa svizci pa drekci pa kak drevešček pa oh in sploh razgledi. Vmes pa mi – popotniki pod steno Dachsteina. In nikogar drugega. Nadstandard, sploh če obiskuješ slovenske gore, kjer le s težavo še najdeš kotičke, kjer ni dolgih, prešvicanih kolon takšnih in drugačnih pohodnikov. Mi pa sami!

Sopotnike zberem okrog, pozdravim in povem osnovna navodila. Štekajo! Aleluja, štekajo! Fajn se bomo mel 😊

Zakorakam v breg in pazim, da ne popustim pod pritiskom od zadaj 😊 Ja, prve pol ure je treba mal nazaj držat, pol pa ujamemo ritem. Še dobro, da je tale začetek precej v klanec.

Pomaga 😊 Topla sapa od zadaj (dihamo in švicamo) in toplo sonce od zgoraj. Kaj čmo? Nekateri so nam spet našlogali deževen dan. Pa so se zmotili. Ni vsak baba Vanga 😊

Grizemo torej travnate strmine, vmes pijemo, si brišemo orošeno čelo, rečemo kak stavek ali dva, občudujemo ošiljene vrhove nad nami in prigrizemo do prvega sedla, kjer si privoščimo malico.

Sonce počasi suši meglice, ki jih je prineslo nočno deževje in razgledi so neopisljivo lepi. Skupina se premika enotno, zato se odločim, da gremo po zgornji poti.

Usklajeni smo in zmoremo. Nekaj kratkega vzpona, nato v šodrasto prečenje, ki zahtevno deluje le od daleč. Nad glavo, pod steno, se pasejo kozorogi, malce kasneje se tam mimo podi tudi velika čreda gamsov. Veliko jih je videlo prvič in prav čutim tisto navdušenje ob pogledu na te čudovite gorske živali. Ne bom trdila, da so tudi živalce nad nami enako navdušene 😊 Si pa zagotovo mislijo svoje in verjetno misli povežejo s kakšnimi osli, opicami,… 😉

Spet se vzpenjamo, tokrat med skalnimi balvani. Visoko smo že in teren je tudi na videz visokogorski. Do Vrat in do osupljivega pogleda na nadaljevanje poti. Posedemo po travniku, žvečimo pačnekajiznahrbtnika in počakamo, da se nam pridruži še kripl bataljon 😊 .

Spust je malce zahtevnejši, šodrasto – kotalkast.

A zmoremo ga suvereno, brez junačenja, odgovorno. Vesela. Na dnu ledeniške doline, ko se pot spet poravna, postojimo. Mogočna južna stena Dachsteina, ki je navdihovala mnoge. Osvajalce in občudovalce. Občudujemo tudi mi.

Še dobra ura vzpona in po šestih urah uživaškega trekinga smo pri bajti. Znani, gostoljubni, urejeni. Žejni in navdušeni. Ponosni, da smo prehodili toliko in tako. Upravičeno. Privežemo žejne dušice, tudi kufetkarske, ta črne, se napolnijo z opojno tekočino. Dogovorim se za večerni obrok in postelje. Kdaj, kaj in kako. Pomembno? Še veste ne kolk!

Gremo v sobo, kjer si razvlečemo vsebino iz nahrbtnikov.

Upedenamo se, umijemo pudpajsko in še kje, oblečemo frišne cunce in pogledi začnejo uhajati k mizi, ki naj bi nam zagotovila večerjo. Zdaj smo pa lačni! In če kaj, potem vem, da je lačna baba – tečna baba. Zato vedno znova poskrbiva, da so želodčki kvalitetno in obilno napolnjeni. In so. Okusno, obilno, preveč. Fanta prevzameta ves višek hrane, ki ostane na mizah in dobrodušno zmažeta kakšno sladico več. Fajn je, če imamo v skupini fante. Pa ne samo zato 😉

Pri podajanju navodil za naslednji dan uprizorim mali stand up šov. Ta stalni so tega že navajeni, ta novi se še niso odločili ali bi s smejali ali jokali od strahu. Če pa bi uspeli videti poglede ostalih obiskovalcev koče, bi se verjetno temeljito zamislili o definiciji zdrave pameti (moje, mislim). Kakorkoli že, mi se nasmejimo in dogovorimo. Dan 2 bo hladnejši. Malo zaradi vremena, malo zaradi višine. Skupna ležišča in glasovi vseh sort. Je Humar rekel, da žvau crkne, člouk se pa navad. In jaz sem se navadila. Ker živeti je pač prelepo 😊

Jutro. Une zmršene frizure, jezni pogledi nekaterih in nasmejani drugih. Kdo je spal in kdo ni, ni treba ugibati. Obrazki vse povedo. Umivanje, lulanje in kakanje, zajtrk. Dober, samopostrežen in brez priganjanja. Razkošje. Šniramo si čeveljce, oprtamo ruzake. Nekateri zadnjo minuto, drugi že pol ure stojijo pred bajto naslonjeni na pohodne palice.

No, pa sprav to na skupni imenovalec 😊 

Točno ob dogovorjeni uri se odpravimo. Štekajo! Navzdol, do spodnje postaje gondole, ki za precej denarja vozi tja gor – na ledenik.

Ampak, če smo tukaj, je to to. Vredno videti in vredno doživeti. Megla je in ni, razgledi pa božansko lepi. Te stene!

Na platoju odrediva uro za turizem. Verjameva, da večina ne bo šla sem samo za to in prav je, da omogočiva oglede. Midve srkava kavo in klepetava. Vsi se imamo fajn. Pripelje se ploha, zato ob opazovanju radarske slike premakneva uro odhoda. Preventivno si pokrijemo nahrbtnike, nekateri pa oblečejo pelerine. Zdi se, da mi sledi četica metuljev, vešč in Batmanov. Kok smo zanimivi!

Navzdol previdno, pod nogami je led. Nato po zratrakirani poti, ki jo uredijo za prečenje ledenika. Ni zahtevno, a kljub vsemu previdnost ni odveč.

Pogled na taljenje ledu in »špaltne« v ledeniku je v bistvu grozljiv. Aja? Sem že povedala, da pozimi tukaj krpljamo? Preverite.

Stopimo z ledenika in zakorakamo v slikovite, megleno – razgledne, mistične kraške pode.

Če je pogorje Dachsteina na jugu divje in prepadno, je na tem delu precej nežno in nezahtevno. Vreme je, kakršno pač je. Imamo kak kratek odmor za hidracijo, lakoto tešimo bolj na hitro. Po nekaj urah, ko želodci že glasno vpijejo, da so prazni, odredim hranjenje. Začudenih pogledov sopotnikov ne bom opisovala. Lahko pa povem, da so naše ribe iz konzerve tokrat plavale tudi v dežju 😊

Nadaljujemo. Postaja hladno, vlaga prodira do teleščkov. Ne ustavljam več. Premikamo se in čutim kako si želimo zagledati streho naslednje bajte. Tople, suhe, prijazne.

Ko prikorakamo do roba, se nam pod nogami pokaže. Začasni, težko pričakovani dom. Dol je treba previdno, celo neka jeklenic je ob poti. Znamo, zmoremo. Dobr nam gre!

Oskrbnik naju je vesel. Ker se vračava in ker imama s sabo vedno same fajne ljudi. Je rekel, da smo veseli, hvaležni in nezahtevni. Takih se vsi veselijo. Pokaže nam sobo, kjer posušimo kar je mokrega. Pokaže naše postelje in jedilnico, ki jo vedno odpre samo za nas. Tam se družimo, tam večerjamo. Tokrat smo poleg tega tudi pogledovali skozi okno, če bo megla stegnila stran in nam privoščila kak drugačen razgled. Nismo žalostni, sploh ne. Prav umirimo se in prepustimo popoldanskemu lenarjenju. Vemo pa tudi, da nas tretji dan čaka sonček. Ker je tako prav. Ker si to zaslužimo.

Nahranijo nas kot grofe in če bi bili čisto malo manj lepo vzgojeni, bi zagotovo polizali krožnike tako temeljito, da jih ne bi bilo potrebno prati. Sladico spet ponujamo eden drugemu. Ne, ker ne bi bila dobra. Ker je enostavno preveč. Je pa že prav, da dobro jemo. Ane?

Stand up oziroma navodila za naslednji dan. Krohotamo se, večina šteka 😉 Spanje in jutro. Sončno, bleščeče, hladno. Pogled skozi okno obeta. Zajtrk, kufe, ruzaki, skupinska fotka in klanci.

Ajaaaaaaaa, nisem vam povedala, da sva prejšnji večer z Jeleno staknili glave! Nekateri že vedo kaj to pomeni. Da bomo še več hodili! Skupinico razveseliva s podatkom, da bomo šli do kombijev po zgornji poti. Ki je lepša, a malo zahtevnejša. Sva presodili, da zmorejo. In so!

No, tako smo po skupinskem fotkanju, namesto v dolino, zagrizli v breg. Nasmejani. Do sedla, kjer smo si včeraj želeli samo še tople bajte. Tokrat nas slepi sonce. Gremo ulovit poglede, ki nam jih je včeraj ukradla megla. Neskončni kraški podi. Lepo! Postojimo. Vdahnem in rečem: »Ni v programu, obljubim, da bom hodila počasi, povabim vas na vrh Sinabel. Ne bo vam žal, če z nama opravite ta vzpon.« Nihče glasno ne protestira, zato se začnem premikati. Vzpenjamo se v tišini.

Vsak gloda svoje. Pot se pod vrhom skoraj položi, vrh je travnat in izjemno razgleden. Pa višji kot 2000 metrov. Čestitam, privoščim. Pod nogami se še vleče nekaj meglic, zato se sprehodim po robu in poskusim uloviti pozicijo, ki bi pričarala glorijo. Tudi za ta pojav vem, da ga je videlo malo ljudi. In pričaram jo! Zavpijem skupinici naj hitro pride do mene. Da je vredno, osupljivo lepo in čarobno. Stojimo v tišini. Ganjeni od lepega.

Na vrh, skupinsko fotkanje, sestop in nadaljevanje Dachstein Runde. Gor in dol po kraških podih. Mestoma mehko, drugje skalnato. Pot terja pozornost, ni druge.

Nad jezerom posedimo. pojemo vsak svojo konzervo z ribami in družno se odločimo, da je tole kar naš fish picnic.

Naprej, navzdol. Mimo radovednih ovčic, do roba in v sestop.

Na dno strmega dela poti so postavili planino, ki ponuja same lokalne dobrote. Pod njo pa vodnato sotesko. A prej je treba do tja. Počasi, previdno. Ob poti so brusnice, veliko brusnic. Kaj res mislite, da se jih nismo najedli?

Še zadnji previdni koraki. Bremze že pošteno smrdijo, zato jih več kot uro hladimo na planini. Mrzla pijača prija, lokalne dobrote še bolj.

Nadaljujemo do vstopa v sotesko, se spustimo po njej in po veliko urah uživanja zagledamo dva bela kombija.

Čestitamo si. Zaploskamo. Podariva vsakemu nekaj oziroma si vsak sam izbere darilce. Ker vas ceniva. Čist zares.

Vožnja do hotela v Altenmarktu. Civilizacija. Prej tri dni skoraj nikogar ne srečamo. Pobašemo se v cimre in poredamo pod toplim tušem. Ja, navajeni smo udobja in po treh dneh robinzonstva nam pač paše. Prav. Nekateri se sprehodijo po ulicah, drugi v miru srkamo osvežilne pijače. Kufe seveda ekstra paše. Večerja, navodila za zadnji dan podam v avli hotela. Da ne bi preplašila vseh drugih gostov. Moji so me menda že navajeni. Spet se nasmejimo, nato zadovoljni poslovimo. Eni v šetnjo, drugi v mižule. Četrti dan je dan za turizem.

Coknpok v kombija, prevoz do ledene jame. Peš, gondola, peš.

Na vhodu si oblečemo bunde, kape, rokavice,….

Čeprav je zunaj toplo, bomo več kot uro preživeli v ledu. Nekateri v skupini dobijo v roke karbidovke in odpravimo se na ogled. Jama je vredna vseh 1400 stopnic 😊 In čeprav me je po 15 minutah vzpenjanja po njih kdo preklel (malo nam je bilo vroče), je v nadaljevanju ogleda hvaležno ugotovil, da je kar prav, da smo toplo, toplo oblečeni. Fant, ki nas vodi po jami, nam pripravi pravi svetlobni spektakel.

Nastane nešteto čudovitih fotografij in spominov, ki bodo (verjamem) še kdaj greli naše duše. Na izhodu iz jame še ena skupinska fotka.

Ustavimo se na planini malo nižje. Do sitega se najemo, strnemo vtise vseh štirih dni in si enoglasno rečemo – mi še ne bi šli domov!

Še v suvenirnico in kombija se počasi postavita v smeri doma. Čeprav je bilo predvidene le 3 ure vožnje, nam zastoji časovnico poti podvojijo. Pa ni nihče jamral. Nihče ni bil nestrpen. Skulirani, zadovoljni, razumevajoči. Takšni, ki so mi tako zelo všeč. V domovino pridemo zvečer. Kranj, nato Ljubljana. Poslovimo se z objemi. Iskreno si pogledamo v oči in si zaželimo še veliko lepega. Vsaj zase lahko trdim, da vam točno to privoščim. Veliko, veliko lepega. Pa karkoli že vam to pomeni.

Sončna stran Dachsteina je v skupino privabila same sončne ljudi. Hvala!