»Naj sneži, naj sneži, naj sneži..«

Kdo bi si mislil, da bomo na krpljanju v mesecu marcu doživeli tako obilno sneženje in toliko svežega snega? Poslušala sem tiste, ki znajo »šlogat« 😊 Napovedali so nam nabiranje regrata in fotkanje vijolic 😊 »Marca? Krpljanje? Pa saj sta fu***ni!« Sva 😊 Ravno toliko, da si upava malo več od povprečnežev in ravno toliko, da se imava ob tem neizmerno fajn. In ni jih malo, ki skupaj z nama uživajo v tej norosti. Ja, s kavča zgleda vse nevarno… ali pa idealno 😊

Peta sezona, četrta s krpljanjem. In tole je bilo peto v nizu te krpljarske sezone. Dolomiti, ki vedno očarajo in navdušijo. Predvsem takrat, ko za fotkanje ni treba stati v vrsti tako ali drugače dišečih turistov. Sicer sva imeli najboljši namen najine sopotnike popeljati v okolico Cinque Torrri, a nam je narava podarila mnogo več.

Tokrat so se z nama navduševali: Boža, Miriam, Klavdija in Dejan, Brigita in Jernej, Mirna, Sabina, Kristina in Helena. Živobarvna skupinica smo bili. Pa ne samo po oblačilih 😉 Ravno takšna, ki je zgodbo napolnila z vsebino.

Odpeljemo se zgodaj zjutraj, ni druge. Trije dnevi hitro minejo in potrebno jih je izkoristiti v polnosti in popolnosti. Kranj, Ljubljana, kavica in mencanje zaspančkov v Lienzu, preverjanje aplikacij z vremenom in tista neka dobra energija, ki pravi, da se bomo imeli fajn. Zdi se mi, da smo vsak po svoje potrebovali aktivno – miren vikend. Brez hitenja, brez glasnega govorjenja, čas za stik z naravo in s sabo. Voziva v dežju, ki malo pred našim hotelčkom preide v sneženje. Kako lepo je.

Mrmram si eno božično, ne vem več katero, le zdi se mi, da sem se vrnila v tiste čase pred Božičem, ko vsi postanemo potrpežljivi, nežni, ljubeči in radodarni. Sprašujem se zakaj samo takrat 😊

Parkirava. Iz obeh kombijev prenesemo robo v hotelček. Georgia nas prijazno sprejme, postreže s kavico. O uporabi krpelj in načinu hoje poučim na hitro. Ni zakomplicirano in če kdo, potem tile sotrpini štekajo. Vse štekajo 😊 Razkošje.

Peš se odpravimo kar od hotela. S krpljami, v cel sneg.

Na novo nam ga mama narava sipa po tleh. Da bo belo, da bo mehko. Do jezera Misurina, mimo in v hrib. Ena taka prisrčna špura je to. Lavinsko varna in da se jo podaljševati, če neumorni sopotniki še kažejo interes po še. Vlečem počasi in pustim, da mir zleze vame. V vse nas. Vmes ustavim, odžejamo se, nasmejimo in povezujemo.

Zadovoljnih obrazov se človek pač ne naveliča. Do koče, ki je višje od 2000 metrov, v njej pa toplo, prijazno, celo slovensko. Vzamemo si čas za kofetkanje, malico in ostale osvežitve, ki jih ponuja koča. Beseda steče, humor je naš zvesti spremljevalec. Sneženje počasi pojenja in megle, ki ga spremljajo, se tam pa tam malo razkadijo. Toliko, da zaslutimo veličino gora, ki nas obdajajo.

Del poti enako, nato v prečenje. Nikoli ne veš kje te sreča čaka, si rečem in vodim, vodim, vodim.

Ni pritožb, čeprav ni razgledov. Izmenjamo si nasmehe, skupaj štejemo korake. Spet obrnemo in začnemo spuščati v dolino. Snega je toliko, da dovoljuje točno to, kar je pri krpljanju najlepše. »Surfanje« po pršiču.

Švist, švist… hitro smo v dolini.

Skozi meglo se prebije prvi sončni žarek. Nato naslednji in nad nami se zasveti modro nebo. Noro, neizmerno lepo. Kakšna radost! Stojimo in fotkamo.

Poskusimo si zapomniti, poskusimo shraniti občutke. Ob jezeru Misurina, zadaj stena Sorapisa.

V trgovino, v hotel, v sobe, pod tuš.

Večerja je dogodek. Kulinarični in družabni. Prijetno utrujeni se poslovimo, prej podam navodila na naslednji dan. Kaj je na programu? Sneg! Kaj je najpomembnejše? Varnost! Nam bo dolgčas? Kje pa! Nahodili se bomo, šli bomo visoko, zelo visoko. Na planoto, nad 2000, spet. Naspite se, dragi moji, jutri nas čaka novo doživetje.

Zajtrk, vsak po svoje se prebuja v nov dan. Zanimivi smo. Obredi, rituali, navade. Vsak jih ima. Pofruštkamo, vzamemo robo za cel dan, na nahrbtnike namontiramo krplje in se odpravimo v sneg. Delček po asfaltu, nato pa…. Sneg, sneg, sneg. Vijugam, da so klanci prijaznejši. Do steptane proge in naprej.

Metri postajajo kilometri, iz doline se povzpnemo na visoko planoto. Sneži, megle so in niso, družba neponovljiva.

Energija, ki daje, vsem. Vmes postojimo, se odžejamo, navdušeno pogledujemo s snegom obložene veje dreves, udobno mulatjero, ki vodi do visokogorskega muzeja na prostem.

Krvavi boji so se bili tukaj. Srečo imamo, za nas je to le del zgodovine, v učbenik zapisana zgodba.

Obljubim, da popeljem daleč, do koder bo varno. In kolonica zadovoljno sledi.

Grizem v skromno špuro. Kolona za mano jo utrjuje. Megle postanejo svetle, čeznje se prebijajo sončni žarki, na trenutke se pokaže čarovnija modrega neba.

Ne znam opisati, prisežem, da ne. So stvari, ki jih je enostavno potrebno doživeti, čutiti. Skrajna točka, postojim. Toplo je, čeprav je okrog nas prava zima.

Ozrite se! Pofotkajte! Naužijte se lepega, nenavadnega! Narava pa stopnjuje svoj čaroben ples. In dih zastane vsakič, ko se odpre nov zastor. Počasi, res počasi vodim nazaj. Do točke, kjer odločim, da si bomo privoščili piknik v naravi. Vsak svoje, čeprav si kaj tudi delimo 😊

Posedemo po tleh, no – bolj se pogreznemo v velike količine snega. Grizljamo vsak svojo malico in neizmerno uživamo. Skupinska fotka, spomini bodo. Lepi!

Do koče, ki je odprta. Čas za kosilo. Vzamemo si čas, ja – ne mudi se. Okrepčamo se, odžejamo, polulamo in (najpomembneje) podružimo in nasmejimo. Skupaj si pogledamo še čudovito kapelico, nato pozovem sopotnike, da sestopamo počasi, zelo počasi. Slutim, da nas čaka grande finale. Megle se sušijo, sonce jih suši. In popoldanska, skoraj večerna svetloba prireja spektakel v naravi.

Odprejo se Tre Cime, Cadini. Zastane dih in nastaja stotine fotografij. Stojimo, ne govorimo, le vpijamo in občudujemo. Uau! Uau!

Do hotelčka, na večerjo, v naslednji dan. Še bo snežilo! Juhej!

Z Jeleno se dogovoriva, da nam Georgia pusti sobe do odhoda domov, prej pa nam še skuha odlično kosilo. Razkošje, ane? Ja enmau vas pa morva razvajat 😊 sej si zaslužte 😊

Po zajtrku, torej, z, na ruzak, namontoranimi krpljami, odhlačamo v nove klance. Po cesti do jezera Antorno. Zima nas razvaja z razgledi, veje dreves se upogibajo pod obilico svežega snega. Pri jezeru pa (juhuhu!) na motorne sani in na zimsko vožnjo pod Tre Cime.

Če je nižje zima, je višje PRAVA ZIMA. Sicer toplo, a zimsko – zimsko. Pogledava prečko – napihana je, kar pomeni, da bi bilo nadaljevanje smrtno nevarno. Opremimo se in začnemo spust po zratrakirani cesti.

Neizmerno uživamo. Spet. V nogah imamo tretji dan in zadnjo uro postajajo malce težke. Kot bi si želele, da se tridnevna pravljica nikoli ne konča in bi lahko še nekaj dni ostali točno tam. Sestopimo do hotela, se v miru stuširamo, spraznimo sobe, odlično najemo in napakiramo v bela kombija, ki tokrat simbolno predstavljata vse, kar nas je tri dni obdajalo. Nedolžno belino.

Na poti domov še obvezen postanek v lokalni prodajalni, nato pa pazljivo odšfirava domov.

»Belo nebo seje snežni prah,

drevje ga lovi na gole veje.

Vse je negibno in nem je zrak,

še čas se je ujel v mehke niti bele preje.

Po beli preprogi odpelji me s sanmi,

naj biserni kristali spletejo se z mojimi lasmi,…«

Čeprav je danes že prava pomlad, me je pisanje popeljalo točno tja, kjer smo bili tri dni skupaj. V snežno pravljico. V zasnežene Dolomite. Upam, da bo tudi vas.