»Ne ga dat' ven!«

No, na kaj ste pomislili? A? Vas je povleklo med rjuhe ali v Dolomite? Mi med rjuhami nismo bili, smo pa pohajali po Dolomitih. Na kaj, da se nanaša tale vzklik? Samo na to, da je tudi tale eden od štirih, ki zapušča najin program. In sopotniki so tri dneve vzklikali – Mateja, ne ga dat' ven!

No, Mateja ponavadi naredi kar reče, ker reče šele, ko temeljito premisli. In sem rekla. Ven gre 😊 Pa pomislila naprej. Mar ni nekako najlepše točno takrat ali pa malo prej? No, spet sem med rjuhami, namesto v prelepih gorah 😊

Ja, odločitev je dozorela. Lep je tale, čudovit. Tako kot so vsi. Sem sva peljali največ skupin, tudi kakšno planinsko društvo. Sicer so bile takrat poti zahtevnejše, okolica pa podobna. Ne rečem, da se ne bi pustila prepričati še od koga, da ga povodim med ošiljene špice parka. V programu pa ga v letu 2025 ne bo več.

Bili smo spet polni 😊 Vesela, k radio.

Z nama so peli, plesali, hodili in se veselili: Maja, Jasna, Sonja, Judita, Valentina, Darja in Jure, Marko in Monika, Helena, Milena, Nika, Liza, Kristina, Ksenija in Brigita. Pa spet mi2, ki nekako organizirava spremljevalni program. Glavno vlogo vsakič prevzamejo najini potniki.

Nekateri so uspeli najti neko klavrno vremensko napoved in vožnja, tudi zato, je imela precej komorno vzdušje. Sicer so bili brisalci res polno zaposleni, a čakalo nas je vse drugo kot dež. Do prve kave v Lienzu vsak po svoje kinkamo 😊 Jaz na skrivaj, da ne bo kdo opazil, da se med vožnjo naspim. Kava prebudi čute, telo, gobčke in jezičke.

Na prelazu Gardena nas pozdravijo tiste čarobne meglice, ki povedo, da bo sonce počasi pregnalo dež.

Navodila, kava na hitro in puhnemo v breg. Tudi tukaj je prvih nekaj minut široka, makadamska pot. In ni se še zgodilo, da me ne bi v rebra tiščali tisti, ki znajo biti kasneje močneje zadihani. Nasmejim se in si rečem, da bi lahko kak blog napisala preden gremo tja. In potem samo kljukala, če sem se kje zmotila. Zabavam se ob tem, kako smo res predvidljivi. Ni čudno, da se da o delovanju in funkcioniranju človeka napisati učbenik.

Ampak…. Čar je v naših niansah. Te pa nas delajo kar smo. Odtenki. Barve. Nekje temne, drugje svetle. Kot dan in noč. Oboje ima svoj čar. Tudi zato neizmerno rada delam z ljudmi. Ker mi vsak podari delček svojih barv in me dela še bolj pisano. Pri nas, v Kisovcu, bi rekli, da sem »šjakasta«. No, eni bi dodali še, da sem kot »šjakasta krava«. Kamot! Tudi to sem lahko.

No, kje smo se že potepali? Kar plujem spet nekam. Kot, da ni dovolj, da po hribih letam. V Dolomite sva odpeljali, za nekaj časa, zadnjo skupino. Dirjamo torej do bajte Jimmy, kjer lovimo prvo sapo in slačimo koutre. Na izhodišču je pihalo pa menda je bilo hladno, zato smo opremo, namesto v ruzake, dali kar nase. Tako je bilo hladno, da se ogrejemo, še preden se sploh začne klanec 😊 Tole naše ziheraštvo. Kako nas obremenjuje in preprečuje kako spontano izkušnjo. Pa nič hudega. Tud tko je fajn.

Od bajte naprej se zvrstimo v pisano – veselo kolonco, ki cika – caka pridobiva na višini. Meglice okrog nas delajo predstavo in impozantne špice izgledajo še bolj divje. Nikamor se nam ne mudi in tako se tudi obnašamo. Med špicami, do sedelca, kratek spust in spet vzpon.

Ta zadihani, ki se postavijo v vrsto za mano, mi dajejo sapo v jadra. A niste vedeli, da samo zato jaz tako lahkotno hodim? Na sedlu, kjer s pogledom objamemo velik del parka Puez / Odle, ostanemo skoraj brez besed. Neopisljivo lepo.

Spustimo se do jezera, kjer si privoščimo malo daljšo pavzo. Sonce počasi prebija meglice…. Ah, kako malo človek potrebuje, da je srečen.

Med predstavo narave grizljamo žemljice, salamco, papričice, paštetke, bureke, riževe ploščice, čokoladke, paradajzke, sirček onakvi i ovakvi, humus, sto vrst kruha,… Ne vsi vse! A ste res mislili, da sam jemo? Vsak svoje. Ker tudi pri hrani prisega vsak na svoje.

In vedno se nasmehnem, ko tisti, ki so v nahrbtnik pozabili napakirati kondicijo, vedno znova ta primanjkljaj tešijo s tablico čokolade. Ker samo še tole pojem, pol pa bo! Ja pa ja 😊 Ampak, tudi placebo efekt kdaj pomaga.

Od jezera v klance, nato pa v prečenje. Če se na eni strani še podijo megle, se na drugi prikazujejo kulise Dolomitov.

Še do roba, še nekaj počitka in po urah vandranja smo blizu koče Puez.

Napokamo se okrog treh miz, si naročimo pijačke in se potopimo v sproščen pogovor. Zelo hitro se spet povežemo in energija se čuti. Kmalu dobimo cimre, vsak svoj položaj na trinadstropnih pogradih. Uuuuu – tko pa še nismo spal! Do večerje sproščeno. Smeh, pogovor, zgodbice, anekdote. Fajn se mamo.

Večerja dobra, brez vihanja surlic. Po večerji pogovor z notranjostjo nahrbtnikov in spavanje. Nina – nana. Zajtrk ob sedmih. Znajo – kavo prinesejo na sekundo točno. Zakaj? Če me berete, vam je vse jasno 😊 

Nafruštkamo se, ululamo in ukakamo (eni ne), napravmo za dogodivščino, nadenemo nasmehe, obujemo čevlje in se pred bajto, na palice naslonjeni, postavimo v čakalno vrsto za odhod.

Skupinska fotka za spomin, in korak za korakom v nov, prelestno lep dan.

Ja, videla sem že te vrhove, doline, poti, travnike in živalce. Ne štejem več kolikokrat. In niti enkrat me ni prešinilo vprašanje, če bi še kdaj. Ker bi! Vedno znova.

Za ta dan obljubiva bonus. Brez doplačila. Teh pri naju ni. Bi šli na vrh, ki je višji od Triglava? Dan bo lep, hodite odlično, najin interes je, da dobite vse in še več. Soglasni smo, da se preizkusimo v premagovanju teh višin.

Nekateri kot stari mački, drugi kot mucki, ki počasi in previdno lezejo po robu, ker ne vedo čisto natančno kaj jih zgoraj čaka. Tukaj je ključno zaupanje. Če ti ljudje zaupajo in tega ne zlorabiš, potem se da veliko. Ogromno. Ko ljudje zaupajo, prestopajo meje mogočega, premikajo svoje meje navzgor. Ponosna in srečna, da sem že marsikomu pokazala, da zmore več in višje. Tudi tokrat je bilo tako.

Zakorakamo torej v razgledno prečenje. Spodaj meglice, zgoraj toplo sonce. In umiti razgledi, ki pridejo po dežju. Noro, noro. Ustavljamo se. Pogosto. Spet lovimo te trenutke v svoje objektive. Zavijem na zgornjo pot, ki pelje na škrbino Nives. Poznam te konce. Fajn je, ker jih. Do škrbine še nekaj krajših pavz. Za razglede, za hidracijo in lovljenje sape. Nikamor se nam ne mudi. Super smo!

Na škrbini posedimo. Dodatna navodila, ki prispevajo k varnosti. Vrstni red določim jaz. Z namenom. Vsi si zaslužijo na vrh in uštimala bom tako, da ga bodo vsi dosegli. Vlečem počasi, z guštom. Obračam se, da imam moje sopotnike »na oku«. Teren je šodrast, ne preveč prijazen. Z vsakim korakom smo višje in čutim, kako male zadrege popuščajo. Ja, dobro se je kdaj vprašati, če zmoremo.

Ni pa si dobro odgovoriti, da ne, če prej ne poskusimo. Zmoremo, dragi moji! Zmorete. Malo pod vrhom, ki je na eni strani RES prepaden, še dodatna navodila. Najlažje je voditi ljudi, ki štekajo. Res. Če oni zaupajo meni, je to tako. In takrat lahko jaz zaupam njim. Izi – pizi.

Pod vrhom se z Jeleno postaviva vsaka na eno stran prepadnega dela, kjer je potrebno precej pazljivosti in trezne glave. Iz rok v roke si »podajava« najine zakladke. In… VSI, prav VSI se veselimo 2911 metrov visokega Piz Dulede.

Neizmerno veselje. Vsak zase, vsi skupaj in po parih ovekovečimo trenutek. Višine, ki so se marsikomu zdele nedosegljive. Ja, mogoče pa res v kakem trenutku svojega življenja delam ljudi srečne. Če ne njih, sebe zagotovo.

Previdno nazaj. Do sosednjega kuceljčka, kjer s prstom pokažem na vrh in rečem: »Poglejte ga, tamle ste bili.«

Osupnejo. Premislijo. Zavriskajo in si čestitajo. Uau -pa mi smo ja NORI! Spet fotografiranje in nov val navdušenja. Počakam, da se umiri. Pozovem k treznim glavam, da bo tudi sestop varen. In je! Ker štekajo.

Do sedla in naprej. Na desni se odpira dolina in ošiljene Odlo špice. Desetine fotografij nastane. Upravičeno. In vsake toliko zaslišim: »Ne ga dat' ven!«

»Kako lahko tako lepega daš ven?«. Lahko 😊 ker bo na njegovo mesto prišel drugi, tudi lep. In tudi tam boste lahko z mano delili vzklike sreče. Zato lahko.

Spuščamo se po razdrapanem robu, po krušljivem terenu.

Previdno. In uživaško. Pogledujemo na opevane špice. Še en zahtevnejši delček poti nas čaka. Zato se spet dogovorimo kako.

In spet nam gre kot po maslu. Do nove škrbine, do prečudovitega pogleda v dolino Odlo špic.

Posedimo, počakamo, da adrenalin popusti. Ta nas lahko čuva, lahko pa pelje v nevarnost. Previdno je treba z njim. Spet dol. Cika -caka. Pogled pod noge, pogled na špice. In spet in spet in spet.

Obljubim, da pokažem svojo parcelo. In jo. Povabim na faulencanje. Razkošje v travi. Bogati smo, ane? Potopimo se vsak v svoj oblak sreče. Do bajte ni več veliko, zato lahko poležimo malo dlje.

Še zadnja ura do kufeta in hladnega piva.

Tamara naju je vesela. In mi2 nje. Vesela je seveda vsakega člana najine skupinice. Vsakič. Prijazno nas popedena, dodeli našo stalno spalnico, skuha čisto pravo obilno večerjo in z nasmehom pospremi spat. Večer je zabaven. Skupaj smo in zato je zabava glasnejša. Okrog desete pa glasovi počasi potihnejo in zazibamo se… vsak v svoje sanje.

Jutro – identično kot vsako v gorah. Kdo je spal, kdo ni. Ugibanje kdo je smrčal, kdo je koga drezal, o kvaliteti spanca in še čem. Analizo nadaljujemo pri zajtrku, kjer dodamo še analizo hrane. Kako je to tukaj, kako imamo doma. Jajca ja ali jajca ne. Katere sorte kavo pijemo in kako zanimiv okus ima tale čaj. Smejim se. Samo še smejim 😊

Tretji dan – da da Seceda. Must see, so rekli. Pa ne samo mi, tudi vsi ostali.

Ja, lepo je. Ampak temu primerno obiskano. Pa še pripeljati se da do gor. Niso mi blizu takšne točke, a zdi se mi, da je prav, da gremo gor, če smo že tukaj.

Lažji nahrbtniki nas razvajajo in hitro se gibamo v klanec. Razgledi? Mah, ni da b govoru! Pejte pa zjejte! Korakam, ustavljam, se režim, uživam. In uživajo tudi vsi, ki korakajo za mano. Tud, če čjo skrit, jim ne gre 😊 Do Secede pridemo v pravem trenutku. Tiste čudovite špice se ravno lepšajo z meglicami. Vzame nam dih. Klik, klik, klik. Lepooooooooooo

Krožno nazaj, mimo planine Peralongia.

Tam na kufe in mlečne prigrizke. Pa kak štrudl smo tudi zmleli, seveda.

Do Tamare, kjer si vzamemo nekaj časa za hranjenje, nato pa še zadnji kos poti v dolino. Mi2 v taksi in na Gardeno, skupinica na planino, kjer se po svoje crkljajo.

Kombija pridrvita zelo blizu in kopico nasmehov natlačiva na sedeže. Spet slišim: »Ne ga dat' ven!« in se nasmejim. Punce, če bi bil ves čas noter, bi pa že bolelo. Naj gre ven 😊

Brm, brm, brzita dva bela kombija po ovinkih dolomitskih prelazov. Sem in tja, levo in desno. Tako, kot nas je gugala mama, ko nas je uspavala. Takrat, ko smo to še potrebovali. Veliko ljubezni je v teh gibih. In prav ta je tista, ki nas dela boljše. Ljubezen.

Do doma seveda še kak kufe, pesem in nasmeh na ustih. Povezovanje in že kar takoj obujanje spominov. Pa načrti. To! Tudi ti nas delajo žive. Kje se spet srečamo, prijatelji? To veste vi. Jaz bom tukaj, dokler me boste osrečevali. Počakala, da na elektronsko pošto prileti vaša prijava. Odpiranje vsake je kot darilo. Hvala!