Neko jesen sva z Jeleno prehodili Sorapis runde. Pot, ki obkroži mogočni Sorapis in ni za vsakega. Neskončno lepa je. Pripelje tudi do bivaka Slataper, kjer sva tisti dan uživali v razgledih, debatirali o prehojenem in …. se zagledali v razdrapano pogorje na drugi strani forcele Grande. Pogled v zemljevid nama je povedal, da so tam Marmarole. Divje, nedostopne, neobljudene in nepoznane. Ravno to, kar me v gorah navdušuje. Doma se takoj lotim raziskovanja in naletim na opis poti, ki jo je Edi, oskrbnik bajte San Marco, skupaj s prijatelji, poimenoval Marmarole Runde. To morava prehoditi! Nujno! Zraven si seveda mrmrava – če ne bo prezahtevno, bo tole naslednje leto v programu. In je bilo.
Prepričana sem, da je skupina, ki je pot prehodila z nama, prva vodena/organizirana skupina Slovencev. Tudi odzivi oskrbnikov koč, kjer smo prespali, pričajo enako. Manjše, še pristne gorske koče, z malo obiska in prijaznimi oskrbniki nudijo vse, kar pravi »hribovc« potrebuje. Hrano, spanje, tekočo vodo in veliko dobre volje.
Bilo nas je za dva polna kombija, ki sta se začela polniti v Kranju. Frenk, Branka in Mateja, vsak s svojim rukzakom, pohodnimi čevlji in dobro voljo. Do Ljubljane, kjer se pridružijo nahrbtniki, čevlji in Zdravko, Gabi, Mirjam, Maja, Zvezdana, Sabina, Ana, Agata, Jasmina, Jernej, Bojan in Mojca.
Proti Italiji, natančneje v Auronzo di Cadore drvimo. Vmes jutranja kava in lulanje, dremuckanje in nato prvi razgledi na Dolomite. Parkiranju sledi priprava, logistične zadeve in kava. Zapuščamo udobje doline in se predajamo divjini in pristnosti gora. Eni bolj, drugi manj. Kakorkoli se že štejemo za hribovce, se ravno v gorah pokažejo pravi obrazi. Lepi in tisti, ko iz nas leti dolinska razvajenost. Jebat ga, tko je.
Prvih 700 višincev si privoščimo prevoz s sedežnico. Ne moreš začeti trekinga z vzponom po strmi, prašni cesti. Tok vas pa cenim. Prvo vriskanje nad razgledi z M. Aguda, kateremu botruje tudi dejstvo, da smo bili prepričani, da nas bo pričakal dež. Nam pa sije toplo sonce in nikjer ni oblačka. Razkošje.
Zakorakamo torej na Marmarole Runde.
Predajamo se udobni hoji, najprej čez čaroben gozdiček, nato pod skalcami in mimo ostankov prve svetovne vojne. Na desni se odpira prvi pogled na Marmarole. Uau in uau.
Prva etapa je povsem nezahtevna in precej kratka.
A nekje je treba začeti. Do koče prikolovratimo po sončku in že slišim tisto tipično, tolikokrat slišano – Matejaaaa, a bomo še kam šli? Klasika prvega dne. Ni dost, nikol ni dost.
Povem, da ne. Da je prvi dan »pod streho«. Čez pol ure nas (varno v koči) zajame nevihta. Grem vprašat, če je še kdo za to, da kam gremo? Ne, ne bom. Ja, tudi jaz se kdaj ugriznem v jezik, čeprav menite, da ne 😊
Prijazen šef nam pripravi odlično večerjo, nam razkaže »spalnice« in posluša naše prošnje in posebne »zahteve« za prehranjevanje. A ni hudič, da se ne najde kdo, ki mu nekaj ni všeč. To gre verjetno v opis del in nalog, če hodiš z ljudmi po svetu. Nekoč, nekoč, nekoč…se bom tega mogoče celo navadila. Vsi smo siti, hrana je odlična (razen za tiste, ki ni haha). Popadamo po posteljah in vsak v svojem ritmu oddrnjohamo do jutra.
Počaka nas s soncem obsijano. Stabilno vreme botruje odločitvi, da dodamo »turco« do forcele Paradiso in posedimo na balkonu še ene bajte, ki jo najdete na tej poti.
Ob povratku se na kratko ustavimo v Baionu, nato pa zakorakamo proti naslednjemu prenočišču.
Tako, kot navadno potekajo trekingi. Gor in dol, po gozdu, med skalami, čez melišča, razdrapane grape, celo nekaj zavarovanih mest se najde.
Čas je tudi za počitek, malico, fotografiranje ali pa samo vdihavanje razgledov in vtisov. Za vse je čas.
V koči smo ravno pravi čas, da se v miru odžejamo, razgledamo, umijemo in pripravimo na večerjo.
Primo piati, secondo piati, navdušenje večine in nerganje manjšine. Že neki ni dobr, a? Majke mi! Spregledam, preslišim. Jebat ga, tko je 😊 Spet siti (eni hrane, drugi nerganja) poležemo vsaj svoj »pouštr« in se zazibamo v prijeten spanec.
Zajtrk in pot pod noge. Tretji dan je dolg, zato ga je treba vzeti »po pamet«. Skoraj 2 uri se spuščamo v ledeniško dolino. Vmes seveda malo počijemo.
Nato sledi pot čisto v zatrep doline, kjer stoji koča z najbolj »nerodnimi« oskrbniki. Kaj čmo, tko je. Vzamemo si čas za kavo, pivo, malico in krajše poležavanje.
Toplo je, a želeli smo si sonca in dobili smo ga. Malo naprej prečimo potoček. Neurje je odneslo most, zato so naredili nekaj bolj za silo.
V soteski je slap, čudovit slap Pile, kamor pripelje krajša, mestoma zavarovana pot. Ja, seveda vas peljeva pod slap. Le previdno bomo šli. In po navodilih. Skupina se odziva, veseli so, da gremo do slapu in veseli, da zmorejo premagati tudi malo zahtevnejše poti.
Še bolj se veseliva mi2. Besede: »Kam vse nas peljeta – hvala!« in »Veseli me, da sta tako pogumni in nam privoščita tudi te razglede«, pomenijo in odmevajo v glavi še dolgo.
Skromnost je lepa čednost. In pri meni največ štejejo ravno taki ljudje. Ne maram nastopačev in tistih, ki se kitijo z gorskimi trofejami. Res ne.
Varno se vrnemo do markirane poti in zagrizemo v breg. Kar nekaj poti nas še čaka. Toplo je, zato se večkrat ustavimo, se odžejamo in malo podihamo. Naslednja koča je postavljena pod mogočni Antelao.
Čas za kosilo in malo daljši počitek. Še pol ure vzpona in na forceli Piccola se nam odpre razgled na Pelmo. Pa ne samo to, marsikaj se vidi.
Dobro urco in spet smo (ravno ob pravem času) pri tretji bajti.
Tukaj nas pričakata vesela Edi in Tania. Najina stara znanca, ki sta čisto navdušena nad tem, da dve ženski po njihovih divjih koncih vodita tako velike skupine ljudi. Navdušenja ne skrivata in skupini prideta vsaj trikrat povedati, da sta ponosna, da sva jih pripeljali sem. Pospravimo se po sobah, pojemo večerjo, poklepetamo in pred spanjem se iz sob razlega zadovoljen smeh/krohot. Super! Skupina se je ujela in povezala. Vesela, do neba. Enaki najdejo enake. In tako je prav.
Po zajtrku zadnjič zagrizemo v breg.
Do forcele Grande, kjer nas navduši pogled na mogočno steno Sorapisa.
Sedimo in se navdušujemo. Nekateri bolj tiho, zase, drugi glasno, da ima še okolica kaj od tega. Nekateri pozirajo za »medije« drugi spomine spravljajo v svoja srca/telefone/fotoaparate bolj zase. Vsak po svoje. Kot ima vsak svoj razlog za hojo po gorah. Svojega poznam, za druge mi je pa vseeno, dokler ni moten moj notranji mir 😊
Sledi dolg sestop, ki pa je tako slikovit, da sploh ne opazimo, da hodimo. Vodnata dolina, kjer pot večkrat preči potok, kjer se razgledi ustavljajo na slapovih in korak vodi med nešteto gorskimi rožami.
Spet si vzamemo čas. Zase, za druge, predvsem pa za vtise in občutke. Pri potočkih si namakamo razgrete nožice, grizljamo zadnje ostanke hrane iz nahrbtnika in si želimo, da traja.
Zadnji koraki po Marmarole Runde nas pripeljejo do Somadide. Celo smo prehodili in dobili bonus. Vi hoje, jaz tudi česa drugega 😊 Kar komu pripada, kajne?
Še na osvežitev v Auronzo in proti domu. Navdušenje ne mine niti, ko v kombiju podoživljamo vsak dan posebej. Varno se pripeljemo v Ljubljano in naprej v Kranj.
Branka je na forceli Grande od samega navdušenja spesnila eno luštno. Jo delim z vami. Pove veliko in še več!
»Gor in dol po Marmarolah dnevno se podimo
drug drugega skoz bodrimo, da volje ne izgubimo.
Mateja vedno dobre volje ima nas vse na oku,
če ga kaj po svoje lomiš ogni se je v loku.
Jelena je vedno zadnja šteje vse po vrsti,
da ji katera od ovčic ne zbeži med brsti.
Gor in dol po Marmarolah sliši se vodnico:
matkurba a nisi mogel kaj bolj glupega vprašati?«
Commentaires