Omamni vonj pomladi na treh otokih

Jeseni sva ga imeli v programu, treking po treh kvarnerskih otokih. Vedno nas je razvajal s toplim soncem in toplim morjem. Pa sva se odločili, da ga letos premakneva v zeleno, cvetočo in dišečo pomlad. Odločitev je bila dobra. Trije dnevi, vsak dan na enem od otokov, so nam priredili pravo predstavo razgledov in omogočili zaznavanje s prav vsemi čutili.

Največkrat pa je kolonica za mano družno zavzdihnila: »Mmmmmmmmmm, kako lepo dišiiiiii!«

Treking je neka klasika, tudi za mnoge druge agencije, društva in tiste, ki »vodjosamzaprjatlepajihpolzajebejo« v pomladnih ali jesenskih mesecih. Odkar so označili Camino Krk pa se tja odpravljajo množice zemljanov. Neka – vsak išče svoje (poti ali pa odrešitve 😊)

Skupinica, ki se nama je pridružila, se je tja odpeljala v petek, ne preveč zgodaj zjutraj. No, vozili sva mi2, navigiral pa še kdo drug 😊 Pomoč nama pač nikoli ne uide. Če ne drugo, spoznava koga, ki ve več ali drugače. Tako se bogatimo 😊 ali pa živciramo 😊 😊 

V Kranju začnemo in v Postojni zaključimo z nalaganjem veselih duš. Pridružijo se nama: Darja, Vlado in Mira, Eva in Igor, Edita, Alenka, Ksenija in Alja. Odbrzimo po novo dogodivščino. Vsak po svojo.

Kavica nad Reko – počivališče Vrata Jadrana. Pogled na morje, na Krk in Učko. Razgledi obetajo, radarska slika kaže, da nam ne bo hudega. Pa itak nam nikoli ni! Razen, če se kdo odloči, da bo silno trpel. Potem pa poskrbimo tudi za to 😊

Čez, včasih, Titov most na Krk. Nad Baško zabremzava in povabiva sohodce na en luškan, razgleden krog po otoku Krku. Obujemo se, na hrbet naložimo vsak svoj ruzak in vse, kar menimo, da potrebujemo za boljše počutje in zakorakamo v naravo. Svež zrak, tik po dežju, razvaja predvsem čutila v nosu. Mmmmm, kako lepo diši. Ja, v tem času se na otokih prebuja cvetje in vsa zdravilna zelišča, ki nudijo naravno aromaterapijo. Sej nč čudnga, da sm tko zdrava!

Najprej na Zakam.

Hitro smo gor. Razgledi, navdušenje, fotkanje.

Malo dol in zagrizemo v pravi, skoraj visokogorski, šodrasti klanec.

Eni uživajo, eni tekmujejo. To je to. Vsak tisto, kar meni, da mu v življenje prinaša dodano vrednost, kajne? Sem že zadnjič pisala o tem, da si pač vsi želimo biti sprejeti, opaženi in ljubljeni. Le poti do istega cilja izbiramo vsak po svoje. Srčki smo.

Dosežejo nas prve kapljice bližajoče se plohe. Ustavim.

Opremimo se za dež in z nasmehi na obrazih nadaljujemo pot. Redko, res redko se zgodi, da v skupini ni nergača, ki bi ure dolgo nabijal na temo kako škoda, da dežuje pa škoda in škoda in škoda. No, tukaj takšnega sohodca NI. Zgolj hodimo in čuti se, da nam je fajn.

Pridemo na Mesečev plato, usmerimo se na Hlam. Srečamo dva sorojaka, ki se nam kar pridružita. Da se sama vedno izgubita, sta rekla. Pa sta se pošlepala z nami. Pod vrhom Hlama nas pričaka cela eskadrilja beloglavih jastrebov. Sedijo in nas opazujejo.

Zaskrbi me, da mogoče kdo od nas »diši« po mrhovini in nas bo spravil  v škripce. Po tem, ko jastrebi vseeno odletijo nekam v nebo, si oddahnem in rečem, kakorkoli že – deodoranti so oddelali svoje. Na Hlamu fotkanje in dogovor, da si malico privoščimo v pokritem zavetišču malo nižje.

Tam se ustavimo, najemo in ugotovimo, da se je dež naveličal. Mi seveda ne! Okrepčani se odpravimo proti izhodišču, le da prej zavijem še na en čudovit »vidikovac«, kjer nam razgledi, barve na nebu in barve morja vzamejo dih.

Ne, ne vidi se kaj tako lepega vsakič, ko si tukaj. Barve po dežju so lepe, če ne najlepše. Vzamemo si trenutek zase. Za vdihavanje lepega in za občudovanje trenutka, ki prevzame.

Navdušena fotka, del poti nazaj in sestop po razgledni mulatjeri.

Do cerkve, do kombija. Kavica in pivo v Baški. Tudi kopanje.

Trgovina in vrsta za trajekt. Ni dolga. Pol urce plujemo in na Cresu smo.

Panoramsko – adrenalinska vožnja do Belija, kjer nas navdušena Nina pričaka v najini majici. Hike & Chill je tukaj vedno dobrodošel in Nina nas vedno pričaka z najboljšim kar ima. Govorim o hrani, osebju, sobah in prijaznostjo. Razdelimo si ključe sob in se umaknemo vsak v svoj svet. Za zaprta vrata, kjer postanemo tisto drugo, kar smo.

Večerja je odlična in obilna. Dodobra se napokamo ribjih dobrot, spijemo kapljico ali dve, se nasmejimo, podružimo in še bolj spoznamo. Pisana družba mavričnih karakterjev. Zanimivo, kot vsakič. Navodila za naslednji dan in umaknemo se v sanjski svet, ki ni vedno najbolj sanjski.

Ob zajtrku nas že razvajajo sončni žarki in razgledi na čudovit Beli.

Vzamemo si čas. Imamo ga. Na meniju je Lošinj. Drugi od obljubljenih treh. Urco vožnje do Osorja. Že vožnja sama je atraktivna in razgledna. Prevozimo praktično ves Cres, tudi parkiramo še na Cresu. Poskačemo iz vozil, preverimo koliko nam bo vroče, pogledamo tja daaaaaleč stran kam smo namenjeni in se poženemo na Lošinj. Samo kratek mostiček povezuje ta dva otoka in ne, ni bilo treba plavati tjačez.

Prve pol ure izgleda nekako podobno. Zaganjamo in zaganjamo se po prašni makedamski cesti in sprašujem se, kam se mudi. Buh ve! Men se nkamr. Pot postane ožja in skupinico »prisili« da se postavi v vrsto. Med suhozidnimi ograjami, med kupe ciklam.

Neverjetno! Vse okrog nas je v enaki – ciklamni – barvi. In kako omamno diši! Navdušenje. Spet. Do križišča, levo in v klanec. Ko pridemo iz čarobnega gozda nas pričaka kamnit, a z žajbljem in smiljem obraščen teren. Kako šele tukaj diši! In kako lepe morske razglede imamo! In kako nam je vroče! 😊 Pa se na tiho oglasi veter in nam reče – ohladil vas bom, da se boste imeli najlepše, kar lahko. Hvala veter.

Do makadamske ceste, malo po njej in na Križico. Prepišen, razgleden vrh. Najdem kotiček, kjer na toplem pojemo malico in ulovimo razglede na Unije pa še kam. Skupinsko – razmršena fotka, nato do planinskega doma.

Odprt je, zato z veseljem popijemo kavico in kak osvežilni napitek, preden zavijemo nazaj v dolino.

Dobra urca in v Osorju smo. Čas za kopanje, kufetkanje in pivopitje.

Popoldan imamo še načrte, zato je dan lepo po pamet postavljen. Zapeljeva v Cres. Parkirava ob cesti in z največjim veseljem sohodcem pokaževa najlepši del poti stoletnih oljk.

Res je lepa. Urejena, ponudi pa pogled v zgodovino. Zadnji del dneva si privoščimo še sprehod po Cresu, lizanje kepic sladoleda, posedanje na toplem sončku in prvo analiziranje ustvarjenih spominov (lahko tudi koga drugega😊).

V hotelček pridemo urco pred večerjo. Čas za umivanje in kratko počivanje v svežih posteljah. Večerja, pogovor, smeh,…. Še en dan nas čaka in prav je, da vsi zvemo kam se bomo podali.

Po programu, rečem 😊 Še prej se razveselimo dobre volje Nine in njene ekipe, da nam bodo pred odhodom domov pripravili kosilo. Brodet iz hobotnice in jadranske lignje. Uau! Se mi še zdaj sline cedijo, če se spomnim kako je bilo dobro. Pred kosilom se podamo v naravo. Prehodimo velik kos Tramontane, obiščemo Ladin labirint, čudovito – opuščeno vasico Niska.

Pot poteka po tihih, globokih, listnatih, netipičnih gozdovih. Bukev in kostanj.

Tla razrita od divjih prašičev, okolica tiha, mirna, od vseh pozabljena in zapuščena. Sprehod po Tramuntani napolni z mirom, rekla bi mu tudi meditativni odklop. Še klepetamo ne veliko. Zlijemo se z naravo. Vmes seveda kljub vsemu kdo kaj pove 😊 vmes si seveda privoščimo tudi malico in kak požirek vode. Pa fotkamo veliko. Ob zaključku se povzpnemo še po kalvariji na križ, visoko nad vasico Beli. Pogled za bogove.

Brez sape ostanemo. Malo zaradi klanca, malo bolj zaradi čudovitega razgleda. Klik, klik in spomin je ujet v fotografijo.

Sestop do hotelčka, preoblačenje, hidriranje in zgoraj omenjeno kosilo. Še kavica in čaka nas trajekt. Tokrat se s Cresa peljemo v Istro.

Ob obali, skozi Opatijo, skoraj do Reke. Nekje na avtocesti je krog sklenjen. Še eno lulanje na Ravbarkomandi in hitro smo tam, kjer smo pisanje zgodbe začeli. Pesem, ki nas je spremljala med vožnjo, še vedno odmeva. Za spomin. Kot se bo v spomin vtisnilo tudi naše tridnevno druženje. Če se spet srečamo, pa odločite vi.