Pismo, je b'la bela cesta!

Zamujam. Pa ne, ker bi mi kdo kravžljal živčke. Tokrat ne 😊 Zgolj včasih me čas povozi. Kaj čudnega, če pa imam tisoč idej in prav vsako želim realizirati kuj pa prec. Zamujam z blogom, da ne bo kdo mislil, da mi zamuja tista, ki je v mladih letih največkrat znak nosečnosti 😊

Pa je že prav tako. Včasih (vedno), ko se imamo super fajn, je prav, da se evforija malo poleže. Če ne bo vrsta za trekinge predolga.

Krompirjeve počitnice smo si organizirali morsko – poletno. Kdo bi si misli, da bo konec oktobra vreme tako božansko? Ja kaj? Kar smo si zaslužili, banda!

Zjutraj spet kurblava bele konje (kombije) in začneva lepo po vrsti nalagati nasmejane, še malo zaspane obraze. Najprej Avgusta in Smiljano, pa Jureta in Estelo, Mojco in Slavka, Mašo in Špelo, Ireno, Zdenko, Natašo, Tadejo in Gorana, Marjetko, Gabi in čez pol urce še Bredo. Spet smo čisto polni in spet imamo podoba pričakovanja. Da se bomo imeli fajn.

Jutranja kava in prvo sproščeno spoznavanje na počivališči Vrata Jadrana, prvo izhodišče pa Krk, cerkev Sv. Ivana nad Baško. Gremo na Mesečev plato, na Hlam. Še prej pa na prvi razglednik nad Baško, na Zakam.

Do tja tudi že odpadejo prva bremena (bom zmogla?, kakšni so?, kje sem se znašla?,…) in sproščenost se samo še stopnjuje. Vroče sonce nas razvaja in počasi se vzpenjamo proti Mesečevem platoju.

Nenavadna pokrajina, kot bi res hodil po neznanem planetu, izjemni razgledi na morje. Počijemo, se odžejamo in nadaljujemo. Klepet, smeh, razgledi…

Na vrhu malica, fotkanje. Delno krožno, po super razgledni mulatjeri, sestopimo do Sv. Ivana in se s kombiji prestavimo v Valbisko.

Tam na kavi in med salvami smeha čakamo trajekt na Cres. Situacijski humor, ki potegne, mi je ljub, zelo ljub. Fajn je, če je v skupini še kdo, ki ga »šteka« in pomaga. No, tokrat je bilo takšnih več in v pol ure zabavamo celotno občinstvo Valbiske. Uvod v stand up komedijo, ki se je nadaljevala vse 4 dni.

Do Cresa prijadramo kakšno uro pred sončnim zahodom. V trgovino po nujno – nenujne zadeve in proti Beliju, ki nas gosti vse 3 noči. Še prej pa božanski sončni zahod na platoju malo nad Belijem. Vzhičeni smo. Kok nam je dobr!

Gostoljubja osebja Pensiona Tramuntata se ne da opisati. Ga bo treba doživeti. Pripravijo nam nadokusno ribjo pojedino. Domače, sveže, pravkar pečeno. Pojemo ribice, poližemo prste in, če nam ne bi blo mau nerodno, bi polizali še krožnike. Baje imajo tudi odlično vince. Navodila za »jutri« in zadovoljni se poskrijemo vsak v svojo sobo s prvimi spomini in doživetji vred.

Lošinj in vrh Križica sta na vrsti drugi dan. Spet nahajkamo eno lepo, krožno turo.

Kavo in domače – domačo sladico pa pivo si privoščimo v koči na razglednem pomolu grebena Osorščice.

Do Osorja, kjer se večina potopi v toplo morje, kufetarske duše pa odvisniško iščemo šalco kufeta v starem mestnem jedru.

Bonus? Itak! A j za duplačat? NI! Lubenice so »must see« in kar je treba, je pač treba. Če tam počakamo še sončni zahod, je pa sploh juhej. In smo šli in ga dočakali in slikovito zaključili dan.

Pa ne še čisto. Vožnja do Belija, še en postanek, kjer nas dobra glasba in zadnji del sončnega zahoda spontano spremenita v družbo, ki poje, pleše in se veseli. A sem že povedala, kok je blo men dobr?

Večerja v stilu »samo moreee zna…«, nato pa nadaljevanje stand up komedije kvarnerskih otokov. Kleno Zasavko so poskušali spremenit v fino Ljubljansko gospo. Z mejkapom in finimi besedami. Še Zasavka MK**** in PTZG**** postaneta »je bela cesta« in »pismo«. Pa to, da se bom od samga safra z rufa skenslala, si z rdečo šminko trepalnice namazala pa še marsikaj smo imeli v šolanju in preobrazbi Kisovčanke v fino gospo. Osvajanje prisotnih fantov, ki so (ti smola) imeli s sabo svoje gospe. Pa pošiljanje ravno teh gospa, naj gredo malo doga walkat z izvedbo walkanja Čreških ovac. Ne da se vsega napisati, lahko pa povem, da so nam dve uri tekle solze smeha po, od sonca, žarečih licih. Z bolečimi trebuhi in razvlečenimi usti se napokamo spat. Še dva dneva nas čakata.

Tretji dan Cres. Najprej (lovimo hladno jutro) najvišji vrh, ki ima razgled, nanj pa vodi markirana pot, Sis. Kar drito gor je treba in kljub brezupnemu pogledu na strmino ugotovimo, da nam gre ful dobr in se sploh nč ne matramo. Na vrhu posedimo in se zazremo v modre, morske daljave. Vrh je res razgleden.

Sestopimo in na rivo. Plivanje, sunčanje in kufetkanje. A ni fajn, ko vsak počne kar hoče? Bonus? Itak! Je za doplačat? NI!

Še Put stoljetnih maslinika nas čaka. Pot z zgodbo in tradicijo. Pa še eno parkiranje in na sladoled v stari del mesta.

Spet vožnja do Belija, spet naš plato, spet sončni zahod in spet odlična večerja. Navodila za zadnji dan in zasanjano se odpravimo v sobe.

Začnemo kar pri hotelu in opravimo krožno pot – Tramontana po moje 😊

Do Ladinega labirinta, do vasice Ivanje, do opuščene Niske, na vrh RAZGLEDNE kalvarije in nazaj do hotela.

Klepetamo, uživamo. Postajamo prijatelji. Družba, ki je povezana. Ni soliranja, ni izključevanja. V hotelčku si po povratku privoščimo tuširanje, preoblačenje in kosilo.

Do Porozin, kjer ujamemo izreden trajekt uro pred predvidenim odhodom in si priznamo, da smo res ena kopica srečnežev. Pot v Slovenijo si popestrimo s petjem in načrtovanjem. Novih poti, novih skupnih poti. Z nekaterimi prej, z drugimi pozneje (če ne prej, ko bo imela Irena svojo agencijo).

Z vsakim od vas pa takrat, ko bo čas taprav. Verjamem.