Jezero Como je tretje največje jezero v Italiji. Znano je tudi kot mondeno letovišče, ob in nad njim pa se najdejo očarljivi kotički, ki nakazujejo predvsem na to, da sta blišč in bogastvo zgolj farsa in »hrana« za prazne ljudi.
Ne maram…. Ne enega, ne drugega in ne tretjega. Ne maram blišča, ne maram bogastva v materialnem pomenu besede in prav tako ne maram bahavih in puhlih ljudi. Ku*c jih gleda 😊
Ob tem jezeru, ki se iz dveh krakov zlije v enega točno na mestu, ki ga krasi čudovita vasica s še bolj čudovitimi vrtovi, poteka pot, ki mi je ljuba. Sentiero del Viandante ali Potepuhova pot. Pot preprostega človeka, ki je tukaj točil znoj in kri, da je preživel. In pot je tako neizmerno lepa in pripovedna, da jo vsako leto prav z veseljem prehodim. Dodaten čar vedno znova daje družba.
Tokratna je bila, kot vsaka prej, posebna. Z nama so se na Potepuhovo pot podali Smiljana, Lidija, Kristina, Ani, Olga, Mojca, Ksenija, Avgust, Silva, Romana, Mirjana, Joži in Igor.
Precej zgodaj zjutraj se odpravimo proti skoraj šest ur oddaljenemu jezeru. Pot poteka gladko, za večino v rahlem dremežu, čeprav se skupina že po prvi kavi radostno odziva. Parkiramo pri hotelu, ki je tudi izhodišče za prvo etapo poti.
Najprej si privoščimo še kavico in kakšen sendvič, nato pa zakorakamo v neznan svet. Razvaja nas sonce in prijetne temperature. Pri prvem smerokazu povem nekaj o poti, pred odhodom pa seveda ob pozdravnem nagovoru nekako orišem štiri dni, ki nas čakajo.
Pot je nezahtevna in poteka med vasicami, oljčniki. Ves čas se odpirajo razgledi na pobeljene vrhove na desni in gladino jezera na levi. Romantična potka pelje tudi do mnogih cerkva, ki so jih postavili na razglednih točkah.
Gremo počasi, z užitkom. Dan je lep in dolg, lepega je v življenju premalo. Privoščimo si, zaslužimo si.
Gor in dol pa spet in spet. Pogovor, zadovoljni obrazi in smeh, ki nas spremlja vsakič. Hitro se povežemo in sprostimo. Mar ni to smisel odhoda od doma? Kaj iščemo? No, verjamem, da vsak kaj drugega 😊 Lahko pa ugibam, da vsak svoje lepo.
Zaključimo v majhnem mestecu, tik ob jezeru. Pijačka in nekaj časa za počitek, nato pa ulovimo vlak, ki nas prepelje točno pred hotel.
Sobe, tuširanje, trgovina in naša stalna restavracija, ki ponuja odlično in obilno prehranjevanje. O načinu in vrsti izbiranja v tem trenutku še ne bom 😊 lahko pa rečem, da znam že naprej predvideti kaj bo in kako bo. Coprnca, sem že povedala, kajne?
Napokamo se torej do sitega in še malo čez, nato pa odpeljemo v svet sanj.
Po zajtrku nas čaka naslednja etapa, vrstni red pa prilagodiva glede na napoved vremena. Etapo prehodimo v soncu in z nasmehi. Malo daljša je in spet neizmerno lepa.
Rožice, razgledi, stare, slikovite vasice, razgledne terase in prijazni ljudje.
Vmes nekaj postankov za hrano, pogovor in druženje. Užitkarjenje, smo se strinjali.
Spet zaključimo ob jezeru in spet nas čaka čas za hidracijo in vodne razglede. Pred sprehodom po lungolago najine sopotnike povabiva k ogledu čudovite, vodnate soteske.
Navdušeni pridejo do naju in s hvaležnostjo v očeh opisujejo kako je lepa. Sprehodimo se še ob jezeru, med platanami.
Spet ujamemo vlak in spet nas pripelje točno do hotela. Zvečer ponovimo vajo. Tuširanje, lišpanje, šoping in hranjenje. Pa klepetanje in režanje. Prcanje in pripovedovanje. Vsega po malem, kar dela doživetje in piše zgodbo.
Tretji dan nas pričaka dežek. Tiste čudežne kapljice, ki v ljudeh zbudijo vse sorte reakcij. Vedno se režim in krohotam, ko nas doseže prva kaplja dežja. Reakcije mnogih so, kot bi nas streljali. Panika, beg, pokrivanje, zavijanje,… hahaha, kok ste dobri. Nooooo, tokrat ni bilo tako, ker smo si v načrt dneva dali vožnjo s trajektom in sprehod po vrtovih vile Melzi. Ker je deževalo že pri hotelu, ni bilo potrebe po zgoraj opisanih aktivnostih. Zapeljemo se torej v Varenno, kupimo karte za trajekt, vzamemo dežnike in se odpeljemo v Bellagio.
Obljubiva (in ne laževa) da je cvetje v vrtovih vile Melzi v dežju še čudovitejše. In je!
Dogovorimo se kje in kdaj se srečamo, nato pa se za nekaj ur vsak potopi v svojo dogodivščino. Nekateri si dušo privežejo ob cvetju v vrtovih, drugi ob ogledu izložb slikovitega mesteca, tretji ob dobri kavi in odlični hrani.
Je pa bil čas za vse, le razporedili smo si ga vsak po svoje. Zgodaj popoldan se odpeljemo nazaj v Varenno. Že veliko prej dež pojenja in obsijejo nas sončni žarki. Vse se blešči od lepega.
V Varenni se spet sprehodimo po lepi promenadi, si privoščimo sladoled in nakup spominkov ali zgolj zbiranje spominov. Kar je komu ljubše. V hotel pridemo utrujeni in zadovoljni. Pa seveda lačni. Kaj ne bi bili!
Večerni obred ponovimo in predvidljivost pri večerji se potrdi 😊 Kaj čmo! Pač radi jemo 😊 😊 😊
Najdaljša, kraljevska etapa nas čaka v nedeljo. Na dan, ko potem odhajamo domov. Dan je…kaj naj rečem?...prelestno čudovit. Točno tak, kot bi si ga človek ob sanjarjenju zaželel.
Točno tak, kot bi nam jezero in okolica želela dati tisto največ, kar ponujata. Točno zato, da lepi spomini odmevajo še dolgo, dolgo, dolgo. Pot je daljša in klancev je več.
Vodim počasi, z užitkom. Z guštom, bi rekla. In gušt čutijo vsi, ki mi sledijo. Vem. Ne skrivajo. Ne glede na to, da smo kondicijsko precej različno pripravljeni, nihče v skupini nima občutka, da česa ne bi zmogel. Ko so klanci hudi, pade kak vic. Ko slišim sopihanje, ustavim in odredim krajšo pavzo. In vse, kar je, je le to, da se imamo neizmerno fajn.
Razgledi na tej poti so fantastični. Teren je povsem hribovski, nekje celo skalnat. Noro lepo! Po nekaj urah (nisem jih štela) prihrumimo na železniško postajo. Seveda si pred odhodom na vlak spet privoščimo okrepčilo. V nabito polni, turistični Varenni, najine sopotnike zaskrbi, da nam hladna pijača zagotovo ni namenjena. Kako le bi lahko tako velika skupina dobila prostor na terasi restavracij? Ampak… hahaha… mi2 imava tam meržo »najinih« ljudi, ki nam z veseljem uredijo tudi prostor na prestižni lokaciji in nas prav tak tudi sprejmejo in pogostijo. Kako smo bili zadovoljni, kajne dragi moji?
Ob pijači strnemo prve vtise, nato pa se počasi napakiramo v kombija. Čaka nas pot domov. Vedno trdim, da se mora lepo končati, ko je še lepo. Tako si zaželimo še. Pa naj bo karkoli že je. Le, da je lepo.
Slišim, kako se navdušena skupina pogovarja o tem, da se nama zagotovo še pridružijo. In ni je večje pohvale kot to, da pridete znova. Nekateri že letos, drugi naslednje leto. Zaupanje gradi zaupanje in dobro dela dobro. Vedno in povsod. Naj bo lepo!
Comments