Razgledi Zillertalskih Alp

Se zgodi, da naju kdo vpraša, če se kdaj naveličava vodenja in poti, ki sva jih že prehodili. Pa se spogledava, nasmejeva in rečeva enoglasno: »Ko se bova naveličali, poti ne bo več v programu.« In stojiva za izrečenimi besedami. Tukaj sva bili tokrat s tretjo skupino, še prej pa sva, kot vse drugo iz najinega programa, vse skupaj prehodili sami. Treking je v bistvu nastal iz ene same fotografije, ki se je firbčni Gerečnci pripeljala na facebook. Klik, klik in ideja je meso postala. Ne prva in (upam), ne zadnja. Trije dnevi potepanja pod vedno belimi gorami, med jezeri, slapovi in potoki. Z razgledi na turkizno barvo akumulacijskega jezera, ki se odpirajo od zgoraj, s ptičje perspektive. In, ko hodiš, dihaš in razmišljaš, se tako tudi počutiš. Kot ptič, ki svobodno leta tam gor, visoko in se ne pusti motiti v svoji veličini.

Po množici prijav in odjav se je postavila skupina, ki ji je uspelo odpotovati v skoraj šest ur oddaljeno pogorje. Začneva v Kranju, nadaljujeva v Ljubljani in v kombija naloživa zvedave sopotnike: Natašo, Veroniko, Nastjo, Vesno, Lidijo in Milana, Tino, Andrejo in Matjaža, Mojco, Gabi, Mileno, Tatjano, Tadejo in Rozi.

Vedno mi je zanimivo kako se sopotniki odločajo za izbiro kombija. So tisti, ki se »tiščijo« mene in so tisti, ki bi dali vse, da se usedejo v kombi, ki ga vozi Jelena. Tako, kot sva si različni mi2, tako so seveda različni tudi najini potniki. Pa se bom ponovila: »A ni fajn, da smo svobodni in imamo izbiro?«.

Primeva torej vsaka svoj volan in zavijeva na avtocesto. Na sedežih, v kombiju, prevažava vsaka svoje dušice, ki potujejo vsaka s svojimi pričakovanji. Glasba, ki jo imam na ključku, ni preglasna. Poslušam žlobudranje za hrbtom. Ne vem, če se vsi zavedamo, koliko naše izrečene besede povedo o nas. Nasmejim se, vdihnem in poskusim držati jezik za zobmi. Poslušam in si rečem: »Nehi, Gerečnca. Pusti nastopačem nastop, pametnjakovičem glavno besedo, kimavcem naj kimajo, jamračem naj jamrajo in veseljakom naj se veselijo.« Pusti! Vsak lahko dobi kar išče 😊 In prav je tako.

Večna tema, vreme 😊 Bo, ne bo? Bo dež? Aplikacije gor, aplikacije dol. Kdor ve malo, ve največ 😊 Vedno, vedno. Pustim. Nasmejim se in si zamrmram pesmico, ki se vrti na radiu: »Igraj svoju igru, ma boli te,…. Uhvati ritam!«

Šest urc vpogleda v tisto, za kar se mi zdi, da že vem. Vmes kava in lulanje. Vzpon po vijugasti cesti, skozi kamnite tunele, prvi vzkliki navdušenja in pozitivna energija se razširi po vozilu. In to je točno tisto kar tam, z vami, iščem jaz. Parkirava, pomalicamo, potežkamo nahrbtnike (ja, nekateri zgledajo kot bi šli za tri tedne – rečem jim junferji), polulamo vsa bližnja grmovja, kot bi bili mali kužki, si oprtamo vsak svojo težo na hrbet in….zakorakamo v dogodivščino. 

Ob jezeru čudovite turkizne barve, nad katerim se svetijo ledeniški vrhovi. Že samo sedeti tukaj in piti kavo bi bilo neizmerno lepo. Ampak mi smo READY TO WALK, zato gremo po več. Tja gor, v tisti nekoristno – koristen svet. Pot poteka po vodnati, široki, ledeniški dolini.

Čisto ob poti se vije potoček, levo in desno se z bregov vanj zlivajo velike količine vode v obliki najčudovitejših slapov. Vode je tudi tukaj ogromno in prizori so neopisljivo lepi. Počasi gremo, uživaško. Spoznavamo eden drugega, spoznavamo okolico. Vprašam, če jim je všeč. Tudi, če ne dobim odgovora, ga poznam. Všeč, všeč.

Do koče, ki stoji v Italiji, ne potrebujemo strašno veliko. Popoldan so napovedane nevihte, zato je bližina zavetja dobrodošla. Z Jeleno preveriva zadnje vremenske podatke in odločiva, da zainteresirane povabiva na vzponček nad kočo, ki ponudi vpogled v ledenike.

Uživaški del skupine se zazre vsak v svoje pivo ali kavo in nama dajo »dvojko«. Ti spadajo pod »CHILL« in so fajni. Ta nabrušen del skupine nabrusi pete in se postavi v kolono za mano. Mi bi še! Ti spadajo pod »HIKE« in so fajni. Med vzponom nas pozdravijo višje gore, svizci in čudoviti pogledi v globoke doline z množico jezer.

Ob povratku, ko se ravno skobacamo za mize v koči, se zatrese nebo in nas pozdravi z obilnimi padavinami. Nasmejimo se. Fajn nam je.

Večerja kot vsaka druga. Predvidljivo, že videno. Jemo dobro in jemo veliko. To se je v predajanju informacij o načinu najinega dela že nekako prijelo. Pa so iz tega prehranjevanja nastali mnogi štosi, mi2 pa sva iz istega področja že diplomirali. Enako, le obrazi so drugi. In ja, tudi tukaj se pokaže marsikaj, za kar mislimo, da nihče ne opazi. Fajni smo, sem že rekla? 😊

Navodila za naslednji dan povzamem po večerji. Pospravimo se po sobah in zasanjamo. Prej seveda inkarnacija Trontljev poroča o vremenu naslednjega dne. Ja, vreme je faktor. Želeli ali pač ne.

Jutro. Hladno.

Za tiste, ki ne marajo vročine. Ampak, zdaj je pa mraz 😊 Pingvini jim rečem, ko vidim kako so se napravili 😊 Ja Luba Gela, no. Vam pa ni treba zime čakat! Oblečeni, zapakirani, nasmejani si privoščimo skupinsko fotografijo. Le poglejte si nas kako nas je zeblo sredi vročinskega vala.

Gremo banda? Pičiiiii. Smo si rekli, da smo ta hitri polžki. Pa ne, da kdo ne bi zmogel hoditi hitro, gre se za to, da Gerečnca vod in hod počas. Ja, stara baba sem in ni druge, kot da bremzate za mano. Sami ste se v vojno spravl!

Je pa zato čas za čvek, fotkanje, jamranje, druženje, pametovanje,… za vse, kar ljudje radi počnemo. Le da ne vsi vse. Megle nas objemajo in se vsake toliko razkadijo. Scene, ki smo jim priča, vsak toliko vzamejo sapo.

V daljavi se vidi ploha, ki ostaja tam. Nad nami se vse svetleje naznanja sonček, za katerega vemo, da bo kmalu posušil čarobne meglice. Prijetno hladno je, zato je korak lahek. Pot preči pobočja, se vsake toliko vzpne in spusti.

Po pobočjih tečejo številni potočki, nekateri so širši in močnejši. Katerega od njih moramo seveda prečiti. Dobro nam gre! Razigrano veseli smo.

Na približno polovici poti, ko se nam vse bolj odpirajo razgledi, si privoščimo daljše martinčkanje. Sonce in jezero, okrog nas pa bleščeči, zasneženi vrhovi. Potopimo se vsak  v svoje misli. No, nekateri se potopijo v vodo, drugi v sendviče, tretji se pogovarjajo z vsebino nahrbtnika. Pač tko, k vsakmu paše. Kaj čmo, fajno smo 😊 

Po počitku sledi vzpon.

Jaaaa, zdaj je pa vroče! Ti matr. A neb raj une megle ud prej? Al pa še raj bi sonce pa mau nižje temperature. Nasmejim se. Vsakič isto, le obrazi se zamenjajo 😊 Na vrhuncu vzpona, ko se mi zdi, da bodo pljuča nekaterim prišla ven iz ust, ustavim.

Za razglede in lovljenje sape. Če se le da, delam to po občutku in na način, da smo vsi skupaj prepričani, da zmoremo BISTVENO več kot to. Ja, tako se imami fajn in nas ne kljuva tista človeška, da smo komu v breme, da niso sposobni, da nismo dovolj dobri,… z najinih trekingov pridemo samozavestni zmagovalci. Ker to smo, če se le tako odločimo.

Predihamo, pofotkamo, spijemo požirek ali dva. Vrhunec tega dneva je zagotovo vzpon k Marički, ki je postavljena na posebno mesto s posebno energijo.

Za vas, dragi sopotniki, ki se za naju ravno to – posebni. Vzamemo si čas za fotkanje in poziranje. Ali pa zgolj za žvečenje frutabele, če nas to navdihuje 😊 Odredim skupinsko.

Kako le bi si drugače lahko zapomnili kje vse smo bili, s kom smo bili in kako smo se imeli dobr? A si predstavljate koliko dela so imeli naši predniki, ko niso imeli orodij, ki bi ovekovečili vse njihove lepe trenutke? A si predstavljate kako bedno so se počutili, ko jim ni bil nihče »fouš« za vse njihove svetle trenutke u lajfu? Mah, jaz sploh ne bi živela v tistih cajtih. Brezvjzeeeee, če nben ne vid! 😊

Od Maričke navzdol. Slikovito, noro lepo. Prsežem! Koča Olperer se že vidi in nekateri bi najraje kar v dir.

Komaj držim vajeti, par minut pred ciljem pa jih popustim. Nima smisla. Lette po tiste fotke. Vse vem 😊 A, da vas zanima kam se mudi? Ja na must (most po slovensko). Na un must, k je instagram točka in na njemu majkaš samo še ti 😊. Eni kuj pa prec, da ne bo česa zmanjkal, drugi si najprej privežejo žejne dušice, tretji potešijo lačne želodčke.

Vsak drugače, vsak po svoje in vse je prav. Mi2 z Jeleno opraviva formalnosti in si privoščiva en »v miru kufe«. Paše.

Spet se poštimamo po sobah in pridno čakamo na večerjo. Prej seveda tehnikalije z enakimi vprašanji in podobnimi odgovori. Jemo dobro. Spet. Še lovljenje sončnega zahoda, nato pa smejalno – zabavni večer v sobi. Do solz in scanja v gatke, večkrat. Tako in toliko, da je imela še sosednja soba kaj od tega. Ob desetih zapremo utrujene oči in sliši se samo še tiho hihitanje najvztrajnejših.

Tretje jutro, ko nas pozdravi bogato pogrnjena fruštek miza, zunaj pa šajba. Ooooo, kak dan! Ma bo vroče 😊 Ma mo opečeni, ma mo rabl kremo pa špegle, ma mo skurjeni, mamicuti**** 😊

Kaj? Tko je. Pa demantirajte, če upate. No, pa smo vseeno, ali pa kljub temu, zakorakali v sončen, bleščeč dan. Malo je pihljajo, zato smo več kot zmogli 😊 

Čez »must« in skupinska fotka, nato pa korak za korakom stran od vrveža instagram mesta. Mir, mir, mir. Kako različno ga pojmujemo.

Tišina, ki tudi za vsakoga pomeni nekaj drugega. Povem, da bomo videli svizce, če ne bomo preglasni. Sončijo se, veliko jih je.

Razneženi jih pogledujemo in fotkamo. Razveseljujejo nas, te drobne živalce, ki prilezejo iz svoji lukenj, ko okrog njih vlada tišina. Takrat se počutijo varne in pokukajo v ta lep svet vsak s svojega balvana. Ljubijo tisto, kar ljubim jaz.

Pot spet preči pobočja, nekaj grap, nekaj potočkov in nekaj snežišč. Previdno vodiva, pomagava, kjer je treba in pospremiva vsakega posebej, če presodiva, da je to potrebno.

Oddelava, pohvaliva, vzpodbudiva, komu tudi pomagava, da prestopi svojo (v glavi) postavljeno mejo in ugotovi, da zmore veliko več. Bom malo prevzetna in bo uporabila besedo – NAVDIHUJEVA. Lahko rečete, da ne. Vzamem tudi vašo interpretacijo najinega delovanja.

Razgledi so fenomenalni! Belina vrhov, granit pod nogami, turkizno jezero, ki so ga postavili točno tja, kjer je najlepše. Uau in uau. Nasmehi, za katere včasih rečem, da izgledamo kot bi vsi imeli nove zobe. Ali pa vsaj na novo pobeljene. Do roba, kjer se pokaže koča.

Obljubila sem, da bo čas za kavo in prigrizke. Še prej nabobnam skupaj vse sotrpine in napovem, da ponujava bonus. Za tiste, ki bi še in ki zmorejo malce hitreje. Ostalim prepustim »chill« del na sončku pred bajto. Tisti, ki bomo »hike« se ustavimo zgolj za minutko in se ponovno zaženemo v breg. Malce hitreje. Zadihamo, utihnemo. Lepo nam je.

Možic pri možicu, razgledi in sreča. Do snežišča, kjer obljubim, da se bomo nazaj grede malo poflosali. Še skalni skok, kje poskrbiva za varnost in na vrhu smo. Vrh, da te kap! Opišem? Ne pa nam! Kar pogledat pejte al pa vprašite koga, ki je bil gor 😊

Čas za klikanje spominov, malico. Sestopimo hitro, prej se pomavžamo s snegom in na kratko naužijemo otroškega veselja. Fajn mi je. Fajn, ko gledam to potujočo radost.

Utrujeni smo že, ožgani od sonca, prešvicani, z ogromnimi nahrbtniki, vsaj sto fotografijami in tako zelo veseli!

Do koče, kufe, pir, kaiseršmorn, kaspresknudelsupe,…. Pa čvek, smeh, pogovor in obvezno, pred odhodom, konektanje po družabnih omrežjih. Ja, tudi takole postajamo prijatelji. Ne vsi, seveda, da ne. Le vsakemu svoje in vsak svoje dobi in najde.

Še debeli dve uri sončnega sestopa je pred nami. Dan je res čudovit, tako kot je čudovit tale treking in ljudje, ki so tam z nama. Dobro hodimo in precej hitro smo v dolini.

Nastajajo nove fotografije in vtisi se počasi nalagajo v knjigo spominov. Na parkirišču se iskreno zahvalim vsem. Za vse, kar so prispevali. Saj veste, da damo lahko samo tisto, kar imamo, kajne? In tudi po tem se prebere človeka. Da tisto, kar ima 😊

Skupinica v senco, na pijačko. Mi2 po kombija. Prepeljeva ju bližje. Utrujeni so. Razdeliva majčke. Večina jih je iskreno vesela. Malo spiranja švica v wcju, preoblačenje v dišeča oblačila, skupinsko fotografiranje in pripravljeni smo za pot proti domu.

Mi2 vsaka svoj volan kombija, kamor sva naložili vsaka svoj »paketek« dušic. Najine dušice pa s pogledi v telefone, kjer se skrivajo številne fotografije, za katere vem, da ne bi nastale, če ne bi poznali naju. Ja, spet sem malo prevzetna. A, dragi moji, le ponavljam vaše besede. Besede hvaležnosti, ki štejejo več kot vsak denar. Hvaležna!