Raznolikost največjega otoka toskanskega arhipelaga

Elba, večini poznan kot Napoleonov otok. Pa bi mirne vesti zatrdila, da me je ta podatek o in na Elbi najmanj navdušil. Mogoče bi vse skupaj doživela drugače, če bi bila tam zgolj kot turist. Tako pa sem hribovka in najraje na svetu lezem v brege. Zato so me na Elbi očarale predvsem pohodne poti. Sploh tiste stare, pastirske. S pridihom tistega časa, ko so fantje pasli drobnico in prekleto dobro vedeli kako trdo je lahko življenje.

Z Jeleno sva našli kup takšnih poti in popeljale so nas v zgodovino Elbe. Tisto, otoško, lokalno. Za piko na i sva našli tudi srčkan domač hotelček, ki ponuja tipično toskansko hrano. Hja, kaj češ boljšga? Za večino poskrbljeno, tam pa tam pa komu kaj pač ni pasalo. Ampak – a ni vedno tako?

Ko pomislim na »velikega« malega vojskovodjo, se vedno spomnim tudi na Napoleonov sindrom. To je tisto, saj veste, ko napadalna, jezna in nergava drža spremlja človeka, ki je majhen. Pa naj bo to po izgledu ali pa v svoji mali notranjosti. Trpljenje, vam povem. Zanj, še bolj za okolico. Zagotovo ste že srečali koga, ki mu nikoli ni nič všeč. Poln je dvomov, »ampakov«, besed, da bi bilo lahko boljše,… A ne, da so taki naporni? In kako se slej kot prej vse okrog njih razbeži, če se le lahko. Včasih, samo včasih, se mi malo zazdi, da je v Slovencih delček tega sindroma. Mali, ki bi na vsak način želeli biti veliki. Če ne veliki pa vsaj pomembni.

Pozabljamo, da smo, kar čutimo v sebi. In nikakor ne tisto, kar nam govori okolica. Za ravnovesje temu pa so ljudje, ki te s svojo bližino in energijo kar pobožajo. Brez potrebe po postavljanju in nastavljanju, povsod se imajo fajn, izražajo mir in hvaležnost, znajo se pogovarjati še o čem drugem kot o kakršnemkoli trpljenju (saj veste, kartoteke, diagnoze, mame pa ati, pa js pa ti, pa utroc pa aaaaaaaaaaaaaa) 😊 

Oboji smo. In oboji bomo preživeli in doživeli. Le da eni bolj črno belo, drugi pa precej pisano.

Matk***a Gerečnca kok spet nakladaš. Kšajt si k ps. Pa praktična k strene grable! Dej pejt hajkat pa pust ustal pr mir. Pojma nimaš!

Elba, otok, ki tudi pozno jeseni li celo pozimi ponuja prijazno klimo, toplo morje in čudovite razglede. Tole zadnje nam je sicer v petih dneh malo skrivala, je pa zato priredila prave meglene spektakle. Tudi tiste, dih jemajoče. Res, ne nakladam!

Prvo skupino sva vlekli tja letos. Med krompirjevimi počitnicami smo šli in imeli precej krompirja. Pa ne na krožnikih, tam je bilo vse kaj drugega. Imeli smo srečo. In jo tudi precej iskreno pokazali.

Zgodaj zjutraj, skoraj sredi noči, se dva bela kombija postavita na cesto in odločita, da se najprej napolnita s kufri, ruzaki, čevlji in sopotniki, nato pa brez napake odpeljeta do pristanišča v Piombinu. Sami stari znanci so naju spremljali. Prav z vsemi sva se poznali že od prej. Meni to veliko pove. Pa vam?

V kombi stlačiva Matjaža in Andrejo, Alenko, Smiljano, Vojko, Jano, Darjo, Brigito, Branko, Silvo, Tamaro, Jasno, Mimo, Gabi, Magdo in Sandro. Po moje bi se zbrani družbi lahko reklo tudi češpljev kompot s klinčkom. Ma dobr se je držu tale nš kerlc. Majkemi.

Do Piombina se dvakrat ustavimo. Lulat pa kufetkat je pač treba. Saj gremo na dopust in tudi pot je del tega. Temperature se iz nizkih v Kranju povzpnejo na prijetno visoke na toskanski obali. Vkrcamo se na trajekt, ki nas v uri prepelje do Portoferaia, glavnega mesta na Elbi.

Name mesto ni naredilo vtisa, čeprav je kao Napoleonovo. Tudi na sopotnike ne. Z Jeleno kar takoj odpeljeva gor. Gremo v višine, da bomo s prvimi pogledi zajeli lepoto, ki jo otok ponuja. Ozke, ovinkaste ceste. Ko imaš občutek, da ne bo več šlo, se cesta malo razširi, nato pa spet postane adrenalinsko ozka. Parkirava na sedlu. Na eni strani glavno mesto, na drugi dve čudoviti vasici. Okrog in okrog morje, pod nogami pa gorat svet. Pozdrav, nekaj informacij in prvi koraki petdnevnega trekinga.

Dan je kratek, a vseeno želiva, da v petih dneh vidimo in doživimo čim več. Začnemo po kolovozu, nato po krušljivem grebenu do razgledne točke.

Toplo je, čeprav se oglaša tudi veter. Postojimo, pofotkamo in spravimo prve vtise v škatlico s spomini. Še malo višje bomo šli. Razgledamo se nato pa vrnemo do izhodišča. Brm, brm v trgovino, do hotela, po sobah in na večerjo. Kako se v Italiji je, že vemo, ane? Dobro. Pač. Vsaj tisti, ki znamo okušati tudi kaj, kar ni ravno makaronflajš in golaž iz konzerve, si navadno ližemo prste in krožnike ob harmoniji lokalnih okusov. Kaj je tukaj doma? Morje in hrana, ki jo potegnejo ven 😊 Pa pasta, itak. Za tiste »nemorske« ponujajo carne, meso torej. Njihovo in po njihovo. Obožujem lokalne okuse. Nafutramo se torej. Eni hrane, eni besed, eni pa obojega 😊 Hitro se poskrijemo v sobe in zlezemo pod odeje. Dolg dan je bil. In lep.

Jutro, fruštek, nasmehi. Eni široki, drugi malo manj. So pa 😊 Un zgori se je odločil, da nas malo navlaži. Zagotovo je katera od nas škripala pa je ugotovil, da se kak sklep lahko vžge, če bo preveč škrtal (no, to je zato, ker kr naprej od diagnoz žnarate). Z Jeleno se odločiva, da gremo na teren in se sproti prilagajamo razmeram. Seveda prej skrbno preveriva v katerem koncu je največ možnosti za lepše vreme. Zadeneva!

Pod mogočno, znano, drevo nad Porto Azzurom.

Malo rosi, toplo je. Fejst. Nase damo kar pač mislimo, da je treba. Zakorakamo v dan poln dogodivščin. Najprej kalvarija in znamenita, čudovita, cerkev s črno Marijo in razgledom.

Malo nazaj in na pravo planinsko pot. Poti na Elbi niso nezahtevne. Trden korak je potreben in kdor ni vajen hoditi v hribe, bi znal imeti tukaj precej težav.

Mi2 imava s sabo same suverene pohodnike. Strmino premagujemo kot za šalo. Sapa, ki jo strmina izvabi iz pljuč, razpihuje meglo. Gor in še gor.

Do travnika, nato v skalnato prečenje, ki je na krajšem delu celo zavarovano z jeklenico. Previdno, pod najinim budnim očesom in prisotnostjo.

Naprej in spet v skalce. Nad glavo se v megli zasveti ogromen križ. Uau! Tja gor gremo? Ahm 😊 Bravo vi!

Prilezemo, osupnemo. Razgled in meglene kulise. Dih jemajoče. Postojimo, nekaj malega poglodamo. Sreča, ki se čuti.

Da smo, da zmoremo, da smo živi in zdravi. Pa mokri in prešvicani, duš! Previdno sestopimo do udobne, široke poti. Očara nas. Dobesedno. Kot bi vstopili v čaroben gozd. Tistega, za katerega imaš občutek, da te objame. Prijazno, prijetno. Kot je, ko smo bili otroci, to storila mama. Vsaj upam, da je.

Prepeljemo se v Porto Azzuro, kjer si vzamemo čas za pijačo, hrano in šoping. Pa za vonj po morju, ogled čudovitega mesteca in nekaj lokalnega utripa. Dneva še ni konec.

Kok morm js delaaaat!! Vam povej kaj je najbolj zaj****? K si sam svoj šef.

Do plaže Barbarossa in spet hike. Ob obali, tik nad njo.

Slikovita pot, tokrat v soncu. Vpijamo svetlobo in toploto. Klepetamo in lepo nam je.

Do jezera ob morju. Slano in sladko. Se sliši kot kakšna kitajska omaka, ane? Pa ni. Postojimo, pofotkamo, uživamo. Čutim.

Tačke postajajo utrujene, želodčki pa glasni. Gremo v hotel?

Tuširanje, nekateri čas izkoristijo za sprehod do obale in kopanje v toplem morju. Mi2 v sobo in načrtovanje naslednjega dne. Preden zaključiva tega, postaviva naslednjega. Vreme, ceste, odprti lokali, …. Če češ, da laufa, j treba delat.

Spet lokalno – odlično hranjenje. Skor za vse 😊 SKOR 😊 😊

Kaj in kdaj bomo jutri? Ja, hajkal pa čilal. Kwa pa? Vreme obeta, le vrhovi se ovijajo v meglene zavese. Tipično, če je pa prejšnji dan deževalo.

Na čisto drug konec Elbe zapeljeva. Če smo se prvi dan potepali po severu, drugi dan po jugovzhodu, gremo danes na jug. Parkirava ob cesti. Ane, da se obnašava kot bi vedeli kaj počneva?

Toplo in sončno. Čisto blizu morja začnemo pohod. Klanec in razgledi. Pa gozd, nato zeleno rastje. Bujna vegetacija, topla okolica, občutek poletja. Kratke hlače in majice romajo na razgreta teleščka. Paše!

Pot zgodovine je tole. Pastirske, starodavne. Granitna tla, med zelenjem pa granitni skladi. Kot bi pozirali, kot bi želeli, da se nam pokažejo v najlepši luči.

Jelena pove nekaj o tem in onem. Zanimivo.

Do capane, do starega mlina.

Malica. Krog med kamnitimi stolpi, megalitskimi kamni. S pomenom.

Začnemo se spuščati. Malo nad cesto zašpilimo naš slikovit pohod.

Do prvega mesteca ob obali na pijačko, nato pa popoldanski del.

Pri najboljšemu proizvajalcu vina in oljčnega olja se dogovoriva za degustacijo. Mmmmmmm, a ne, da brbončice še danes pojejo od vsega dobrega? Kar spomnite se.

Večerni del je podoben. Prijetno utrujeni, lačni. Eni v morje, eni malo na hrbet, dve pa še malo delati 😊.

Kako čas hitro teče, če se imaš fajn. Že četrti dan nas čaka. Najdaljša tura. Spet povabiva na stare pastirske poti. In se drživa tistega, kar piše v programu.

Mestoma zahtevnejše, preskočili bomo kak potoček, poprijeli za skalo.

Pot ponekod skoraj izgine, a jo hitro spet najdemo.

Nikjer nikogar. Mi, narava, tišina in pristnost Elbe.

Umirimo se. Postanemo eno. Skupina, ki diha in živi iste trenutke. Uau! Do capril, ki so značilne za zahodni del Elbe, se vzpenjamo več kot 3 ure.

In to odlično! Zaploskam. Bravo, bravo!

Malica, nato smer povratka.

GTE, znana pot. Del jo prehodimo. V bistvu je to lahko začetni del. Če se tako odločiš.

Kljub temu, da nas spet obdaja megla, se nam v vsem sijaju sramežljivo odkrije najvišji vrh Elbe - Monte Capanne.

Mi smo tik po njenimi nogami. Še velik del poti nas čaka, preden bomo spet lahko naročili mrzlo pivo.

Čutim, da so nekateri že precej utrujeni. In čutim, da smo kljub temu polni neke dobre energije. Po šestih urah hajkanja nas končno razveseli terasa prijaznega lokala. Pašeeeeeeeeee. Le kostanjevega piva jim je zmanjkalo. Omejena količina pač pomeni točno to, da ga lahko tudi zmanjka. Bi še? Itak! Gremo, pa če crknemo!

Ne bo naporno, obljubim. Ampak tam je tako lepo, da moramo doživeti. Marciana in večer. Neopisljivo. Romantično. Pika na i že tako čudovitemu dnevu.

Tačke utrujene, želodčki prazni. That's the point.

Ne nooooooo, a res je že peti dan? Mi bi še ostali! Dragi moji, tudi jaz. Pa morava z Jeleno v ponedeljek zjutraj v pravi službi. Tisti, ki ji jaz rečem – za ljubi kruhek. Tole tukaj je res za špas, čeprav verjamem, da nama včasih ne verjamete 😊 Ampak v življenju raje dajem kot jemljem.

Kufre, ritke, otečene gležnje, nasmejane obraze in kako surlo napakirava v kombi. Spet na sever. Na rt, noro lep rt.

Čisto ob morju začnemo. Veter nam kuštra lase in hladi ozračje. Še dobro. Že tako ali tako je precej toplo. Gor, dol, še dol.

Do konca.

Srečna skupinska, nato pa gor, gor in še enkrat dol.

Za zadnje kopanje nam ni.

Piha, čeprav nas božajo sončni žarki. Do Portoferraia. Najprej v  trgovino, kjer po normalnih cenah ponujajo lokalne proizvode. Da ne bomo srečni samo mi, kupimo še kaj za tiste, ki jih imamo radi. Tudi zase. Saj se imate radi, kajne?

V pristanišče in čas za ogled glavnega mesta Elbe. Ob dveh nas čaka trajekt, ki nas prepelje na celino. Pomahamo v slovo. Jaz verjamem, da naslednje leto sem pripeljeva novo skupino. Za najine sopotnike pa si želim, da je Elba nanje naredila vtis. Mi2 sva se potrudili kot znava. In vedno se. Saj poznate tisto mojo, ki mi včasih izleti iz grla? Mamo mi to!

Vožnja domov je dolga. Tema in dež. Pa pred Bologno zastoji. Skoncentrirano, z zavedanjem, da imava v kombiju vsaka 8 svetlih duš, ki si želijo živeti, dihati, čutiti in kdaj tudi nergati 😊

Kjer sva pet dni nazaj pobirali, zdaj mečeva ven. Narahlo, brez skrbi. Z lepimi željami, pogledom v oči in objemi. Ja, mi se objemamo.

Sredi noči si tudi mi2 pogledava v oči in rečeva ena drugi: »Ej, odbita baba iz Kranja. Raturaš!«

Največja pohvala je, ko si jo potiho in iskreno zmoreš podati sam. In nimaš potrebe o tem nikomer govoriti.

Dragi najini. Ajnfoh – fajn je blo!