Spektakel v zimskih Dolomitih

Ideja, da tole krpljanje umestiva v program, je nastala že pred tremi leti in več kot prijela se je. Ker vedno znova iščeva izboljšave, sva seveda ponujene razglede in ture obogatili s terminom, ko nam Dolomite osvetljuje polna luna. Ne samo, da takrat luna trka bolj in drugače, s krpljami jo gremo iskati tja gor, visoko, nad dva tisoč metrov visoko. In to takrat, ko se dama pokaže, zvečer torej. Posledično tam, zelo visoko gor, pričakamo sončni zahod, sestop pa opravimo v polno romantičnem vzdušju. Ob polni luni, temi in v soju čelnih svetilk.

Tokraten obisk zimskih Dolomitov, kamor poleti romajo množice, nam je začinila zima. Ampak ravno to smo šle iskati (jaaaa, same babe smo ble – pa kwa?). Z Jeleno imava vedno poleg osnovnega programa pripravljenih še kup rezervnih scenarijev, če nam okoliščine, na katere ne moreva vplivati, spreminjajo načrte. Fajn nama je, ker poznava okolico, poznava ogromno poti in posledično lahko vsaki skupini ponudiva največ, kar se v danih okoliščinah da. Ja, če kaj, želiva ponuditi tri polne dneve, ki jih po vrnitvi domov še dolgo nosimo v spominu in srcu. Tri dneve, ki nam kdaj pa kdaj pomagajo prejadrati kak dan, ki nam ni pisan na kožo. Ponuditi nekaj lepega, pristnega in predvsem nepozabnega. Morte mislt, da nama folk priznava, da to precej dobr delava!

Tretjo skupino sva torej nabasali v dva polna kombija in odplužile smo v zasnežene Dolomite. Tokrat so z nama krpljale (z 1 izjemo) same stare znanke. Tiste »babe«, ki se jih razveseliš že, ko prejmeš prijavo, še bolj pa takrat, ko te z nasmehom in objemom čakajo, da jih odpelješ v dogodivščino. V Kranju čakajo Rianna, Simona, Ingrid in Darja. V Ljubljani napakirava kombije do zadnjega kotička. Pridružijo se še Suzana, Anita, Iva, Mateja, Barbara, Marjetka, Monika, Roza, Vlasta, Tadeja, Angelina in Mira. Že dolgo nisva, namesto pozdrava, slišali vprašanja o tem, da kakšno naj bi bilo vreme 😊 Očitno me najini potniki berejo (haha). Po tistem, kar so vedeževalci in vremenarji našlogali, naj bi odplužile v kupe snega.

Bolj kot se bližamo ciljni destinaciji, bolj sneži. Žalostni obrazi, ki jih prikliče jutranji dež, se počasi spreminjajo v nasmejane. Pozitivna energija zaobjame vse prisotne in vožnja v sneženju se spreminja v pravljično. Na kavi se ustavimo na stalnem mestu, nekje na polovici poti. Skonektamo se in, za naju tako značilna, »zajebancija« se razvije že kar takrat. Vmes se z Jeleno dogovoriva, da peljeva kar do hotela. Sneži, res sneži, in varnost je vodilo. Zavedava se, da cest v Dolomitih ne drgnejo kuj pa prec, tako kot pri nas in ne želiva si, da bi s kombiji obtičali kje, v kakšnem ovinku in najinim dragim potnicam povzročili kak strahec ali dva. Ne, nima smisla. Fajn se mormo met! Zapeljeva torej kar direkt do jezera Misurina, kjer nas čaka tridnevni topel dom z odlično hrano (spet!). Ne čaka nas samo hotel, čaka nas tudi že vsaj 40 cm novega snega. Razpakiramo, gremo na kavo in puncam povem, da gremo na krpljanje kar od hotela.

Da bo fajn, da bo cel sneg, da bo prava zima in da bo varno. Brez pripomb se prepustijo in zakrpljamo v zimo. Čutim navdušenje, tudi slišim ga. Nekatere krpljajo prvič, zato si za »priučitev« vzamem nekaj časa. Fajn je, ker gre prvi del poti čisto po ravnem, kajti novega snega je res veliko in krplje spet pridejo več kot prav.

Mimo jezera Misurina vodim in na primernem mestu 😊 odvijem v brege. Počasi vlečem, vijugam, pridobivamo višince. Več kot pol metra novega snega, krplje na nogah, sneženje, tista prijetna tišina in nasmehi, ki jih spremljam, ko vsake toliko obrnem glavo nazaj, da objamem skupinico, ki me spremlja.

Cilj je na višini dva tisoč metrov in še malo čez. Bajta, ki nam jo pred nosom zaprejo. A si najdemo zavetje ob njej. Si privoščimo malico, skupinsko fotkanje, nekaj samostojnega poziranja in…gušt ob sestopu po pršiču.

Ni lepšega, kot s krpljami na nogah »surfati« po celem snegu, se prepuščati in zgolj vpijati tisto, kar nam narava in okolica ponujata.

Sestopimo kar po zasneženem smučišču, ki zaradi ogromno novega snega ta dan ne deluje. Kako že rečem? Buh ž ve 😊 Ponuja nam veliko, veliko, veliko.

Nekatere suvereno, druge še z malo trdimi nogami, a zaključimo vriskajoč. Še del po ravnem, ob jezeru in v hotelu smo. Nasmejane, premočene, zadovoljne. Napakiramo se po sobah, sfrišamo in nadišavimo, potem pa si privoščimo pravo italijansko večerjo. Ne samo, da dobro hodimo, tudi odlično jemo. Pri in po večerji nas prežema dobra volja in smeh je naš stalni spremljevalec. Nekaj navodil za naslednji dan, ko že takoj po zajtrku zakorakamo v pravljico….

…kar od hotel gremo peš. Kombija sta zametana, mi2 poznava okolico in obljubiva, da pridemo v hotel šele, ko bo že trda noč.

Do jezera Antorno, pod Tre Cime. Tiho sva, spogledujeva se in sprašujeva, če je katera od deklet prebrala lanski blog, kjer piše, kaj jih čaka. Trenutek, ko skupino pustiva na sončku, v zimski pravljici, v osrčju Dolomitov. Kupiva karte, odkorakava do motornih sani in z gibom roke povabiva, da se vkrcajo. Da se usedejo in prepustijo divji vožnji z motornimi sanmi po zasneženi cesti, ki pripelje pod vznožje Treh Cim.

Ob pogledu na obraze in hvaležnost, ki sije iz njih, si rečeva – Ej ti – lej kaj delava! Ljudi delava srečne! Mar nisva coprnici? In sva hvaležni tudi mi2. Neizmerno. Odpeljemo se torej tja gor, kjer je vedno tako zelo lepo.

Navdušenje, ki odmeva. Spet se fotkamo, oziramo se okrog, poskušamo si vtisniti v spomin vse te prizore, za katere vemo, da jih človek doživi enkrat in nikoli več.

V dolino, do jezera Antorno, gremo peš. Čas je za druženje, spoznavanje, klepet ali pa kak poglobljen pogovor.

Za vse je čas. Predvsem pa je čas za nas. Da smo, tukaj in zdaj. Spodaj nas čaka odprta bajta, kjer si privoščimo nekaj hrane in vsak svoj opojni napitek.

Če je bil prvi del dneva neopisljivo lep, nas v drugem delu čaka pravi spektakel. Gremo? Puhnmo!

Kratek del po zasneženi cesti, nato odvijem med, s snegom obložena drevesa, na globoko sneženo gaz, ki še ni utrjena.

Ne, tukaj jih ne hodi veliko, zato je vsak naš korak še bolj dragocen. Spet se počasi vzpenjamo, pridobivamo metre in kilometre. Se vmes ustavimo, zadihamo, pofotkamo, postajamo celota. Vsak drugačen, a kljub vsemu podoben. Ja, takšni smo. Fajni!

Megla, ki jo preganjajo in barvajo sončni žarki, ponuja pravljico. Vsake toliko zaslišim vzdih, kak krik navdušenja, besedo, ki pove, da je neopisljivo lepo. Do koče, ki je zaprta in naprej. Pejmo, punce, pejmo naprej.

Tam nas čaka sončni zahod, barve zarje, ošiljene špice Cadinov in pogled na Tre Cime. Večer, ki se ga ne da opisati. Nezemeljsko, kot bi najboljši slikar imel dan, ki ga je naredil najboljšega.

Na planoti smo, zasneženi planoti, spet visoko dva tisoč metrov in več. Obkrožajo nas gore, barve, sreča. Postojimo, vpijamo vse lepo okrog nas in počasi, zelo počasi obrnemo nazaj. Sonce bo utonilo in čas bo, da si nadaljevanje poti obsvetimo same. Čelke, mir, noč, sneg, družba. Ne, tud Gerečnca nima besed, da bi opisala kok je blo lepo!

Do hotela pridemo z nekim globokim mirom v sebi. Ob večerji se spet razvije vzdušje, ki se prelevi v krohot. A nam ni dobr?

Še tretji dan je pred nami. In spet sneži. V treh dneh nam nameče več kot meter snega. In me ga »izkoristimo« v največji možni meri. Nedeljsko jutro nama z Jeleno privošči »fizkulturo«, kajti odmetati morava kombija, ki sta (milo rečeno) vsak pod metrom snega. Nasmejiva se, zavihava rokave in delava. Z dobro voljo, seveda. Punce pošljeva v šoping in na zimski sprehod. Brez skrbi, vse imava pod kontrolo. Dan bo spet poln, le malo kasneje se bo začel. Odkidava, odtajava, počakava, da odkopljejo še cesto in se usedeva vsaka za svoj volan. Vic ali dva, štos, dva trije. Ajmo, babe! Krpljat! Nč namo faulencal, da nau kira misla!

Jezero Braies je tudi točka, ki poleti privablja naparfumirane – turistične množice, katerim se izogibava. Ampak zima, zima tukaj je povsem drugačna. Parkirava ob pogledu na instagram točko, opremiva najine dekline s krpljami in jih odpeljeva v tretji dan pravljice.

Ob jezeru, nato pa v sneg. Veliko, veliko snega. Do planine, po razglede, med nove vršace. Premikamo se sinhronizirano, kot bi bile eno. Po glavi mi gre en (tudi) zlajnan komad: » Igraj svoju igru, opusti se, nitko nam ništa ne može – uhvati ritam… «

Vlečem, dokler ne začutim, da imamo dovolj. Ustavim, se pošalim, obrnem. Še povratek je pred nami. Prej obljubim, da se bomo igrale Jezuščka in bomo hodile po vodi. In smo.

Zavijem na zasneženo, pomrznjejo jezero Braies in zadnji del poti dejansko hodimo po vodi. Uau, babe! A smo al nismo?

Do okrepčevalnice, ker se še podpremo, da zdržimo vožnjo do doma. V kombija, ki čisto spontano ustavita še v lokalni trgovinici, kjer nakupimo dolomitske dobrote, da bomo vse skupaj vsaj malo okušale tudi doma. Nato pa odbrzimo v domovino, ker vsako od nas čaka kdo. Kdo, ki nas je vesel, ki ga zanima kje smo bile in kako smo se imele, morda kdo, ki bo zaradi vašega navdušenja prišel tudi sam pogledati, če je tam zunaj res tako lepo.

Dekleta, Dolomiti so pravljični. Vedno so. In poti tam so čudovite, kamor že stopiš. A »žmoht« vsemu temu vedno daje družba. Hvala, družba. Bilo je spektakularno.