Tako in nič drugače

Želje. Te miselne zadevice, ki nas velikokrat povzdignejo, motivirajo, delajo boljše (ali pa pohlepne, foušljive, nesramne,..). Želje, ki lahko postanejo cilji in želje, ki nas tudi okarakterizirajo. Mar se ne ločimo ravno po tem, kaj si v življenju želimo? Za čem stremimo? Se, ane da se?

Nekateri kopičijo materialne stvari in si »bildajo« status. Take poslušamo kako kar naprej razpredajo kaj vse, da imajo. Pet koles, hišo tukaj in tam, najboljše otroke, najdaljša potovanja, najprestižnejše avte, cotke, pohištvo,… še na tržnici vedno oni dobijo najboljšo solatko.

Spet drugi živijo za doživetja. Njihove želje se vrtijo okrog nematerialnih zadev, ali pa svoj denar namenjajo temu. Ni jim mar za avto, hišo, vikend, znamko kolesa. Radi lepo vidijo, dobro jedo, se družijo s podobnimi ljudmi (no, tudi tisti zgoraj opisani se). Njih želje so pač drugačne.

In verjetno se bo večina strinjala z mano, če napišem, da seznam želja pove veliko o nas.

Zakaj spet filozofiram? Žiu buh me na zastop, ke b me vi! Ker….

…ker prijatelji, ki z nama potujejo po neznanih kotičkih, pred odhodom navadno zelo zožijo svoj nabor želja. Usmerjene so v vremensko napoved 😊 Tako nas, drugačne in enakopravne, poveže ista želja – da bi bilo LEPO vreme. In, če bi naredila anketo, analizo ali pa okroglo mizo, bi vsi soglasno povedali in podpisali, da si želijo vreme, kot nam ga je un zgori namenil v Krških Alpah. TAKO IN NIČ DRUGAČE.

Krške Alpe so jeseni čudovite. Prečudovite. Vsakič pokažejo malo drugačen obraz in vsak je lep. Ne, niso dvolične. To bi pomenilo, da nekaj kažejo, delajo pa po svoje. Taki smo ljudje, narava ni 😊

To jesen so Krške Alpe razvajale najino prijetno skupinico. Tri sončne, barvite dneve so se z nama potepali: Aljoša in Nataša, Tatjana, Francka, Danica, Irena, Mateja, Mira, Angelina, Ksenija, Lidija, Sergeja, Breda, Jana, Mojca in Zdenka. Aljoša je branil moško čast in dobro mu je šlo. Babe pa, kwa čmo – babe 😊 Najboljš jih je v bregih zmatrat, fajn nafutrat pa spat dat. Tko se zdrži 😊

V petek zjutraj sva z Jeleno na vstopnem mestu, v Kranju, pol ure prekmalu. Najprej začudeni, da še nikogar ni, nato nasmejani, ker imava čas še za eno kavo na benzi. Je že res, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Napakirava Gorenjke, odpeljeva po žabarke in ostalo družbo in odbrzimo nasmehom in razgledom naproti. Vmes lulanje in kava. Nato skozi vasice, uspešno mimo vseh radarjev, po razgledni, ovinkasti gorski cesti na izhodišče. Objame nas svetloba, objamejo nas jesenske barve.

Pričakata nas tišina in mir. Samota, ki razvaja. Preden zagrizemo v breg, nekaj malega pogrizljamo. Nahrbtniki so polni dobrot, ki smo si jih pripravili doma. Vsak svoje in vsak po svoje. Velikokrat se spomnim, kako bogata sem, ker imam možnost izbire in moč za odločanje. Uvodni nagovor, ruzake na hrbte in v dir. Saj neeeeeeee, NIKOLI ampak res NIKOLI ne hitimo. Prav za vsako turo si vzamemo dovolj časa, da se ne prekurimo, da imamo možnost fotografirati, se kaj pogovoriti, odžejati in nadihati. Smisel življenja je polnost. In doživiš jo, če si vzameš čas. Že tako preveč hitimo. Ti vikendi naj bodo priložnost za umirjanje.

Na travnik, mimo lesenih bajtic, med macesne. Gor, ob potočku, proti sedlu. Vmes postane vroče. Slečemo se, razgledamo, nasmejimo. Ja, najina družba je vedno nasmejana družba.

Ni milih Jer in kislih cmer. Malo pomagam, prsežem. Menda mi kar gre, če je treba družbo gor držat.

Prisopihamo do sedla z jezerom. Zadaj pa kulisa Julijskih Alp.

Vzame dih. Ustavimo se in pofotkamo. Večkrat 😊 Odvijem levo, v klanec in do prvega dvatisočaka. Pavza, razgledi, druženje, povezovanje. In pristno veselje. To šteje! Prva skupinska, nato naprej.

Po grebenu, dol, pod vrhom nazaj in spet v klanec. Na robu se odpre pogled na Miljsko jezero. Čudovito je.

Še nekaj minut vzpona na na Mirnocku smo. Tretji dvatisočak danes. Dobr nam gre!

Posedimo, nato nadaljujemo. Zakorakamo med granitne kamne in grmičke brusnic. Polni so. Sklanjamo se in sladkamo, vmes vriskamo ob pogledih na intenzivne jesenske barve.

Kaj takšnega! KAJ TAKŠNEGA!

Vzamemo si čas za dobrote narave. Vmes stresem kakšno knapovsko, da nam ne bi bilo slučajno dolgčas.

Strmo do planine, ki ponuja pivo v zameno za prostovoljni prispevek.

Posedimo, osvežimo se in čaka nas še pot do kombijev. Skozi gozd barvastih macesnov, mestoma po ozki stezici.

Nasmejani zaključimo prvi dan, odbremzamo do Miljskega jezera in si v restavraciji, tik ob jezeru, privoščimo sončenje in chill.

Še v trgovino in do Tine v Innerkrems.  Tuš, večerja, mižule. Prej na mizico (pogrni se) razporediva najina darilca in prijatelji – sopotniki si z navdušenjem izbirajo nekaj zase. Pa dobr noste!

Dan za Nockberge, dan za najdaljšo turo, dan za novo dozo barv, sonca, C in D vitamina. Vmes je malo popihalo, da so se pršice razbežale 😊

Zapeljeva so hutte, parkirava in z nekaj besedami opiševa bližnjo prihodnost. Kar takoj so pot v breg prislonili in mi se podamo po njej. Sapa za hrbtom mi pove, da bi bilo dobro, če sopihanje prekinem s kakšnim štosom. Začutim neizmerno hvaležnost. Prva urca nas kar prešvica, a razgledi potrjujejo, da je vredno. Četrti dvatisočak, fotkanje in skupinico potolažim, da smo večino višincev že prehodili.

Uau, dobr nam gre. Gremo naprej, dol in rahlo gor. Do terena, ki je porasel z zrelimi brusnicami in borovnicami, ki to niso. Požremo vse, kar mislimo, da za požret je 😊 še malo pa bi še flance kopali za domov.

Babnce že fantazirajo kako bodo do sem prišle z avti in ajmrčki, kako bodo kuhale marmelade in sladkale svoje najdražje. Ja, babnce so ble včas nabiralke; desci pa lovci. Menda imamo to v genih. Premikam se počasi. Korak za korakom. In vsakič, ko se obrnem nazaj, skupina izgleda kot bi bili iz društva hrbteničarjev. In to tisti, ki jih je ravno usekalo v križ.

Kljub vabljivemu terenu se priflosamo do mesta, kjer na sončku zapovem malicanje. Tokrat je bila najprej sladica, nato pa tisto, kar smo prinesli v nahrbtnikih. Pofaulencamo, pomalčvamo in nadaljujemo. Piha, zato se oblečemo in premikamo malo hitreje. Fotkanje na petem dvatisočaku je skoraj premično.

Haha – kako nam res tole vreme kroji razpoloženje. Nadaljujem. Čutim navdušenje nad videnim, nad doživetim. Na Gaipi veter pojenja, postane prijetno toplo. Vzamemo si čas. Koliko fotk je nastalo. In kakšno navdušenje veje iz nas.

Še naprej gremo. Dan je lep, skupinica dobro mendra po teh višinah. Pred nami Visoke Ture, za nami Šladminške Ture, levo naši Julijci, mi pa v osrčju Nockbergov.

Srečkoti srečni!

Do jezera, ki je naš cilj.

Spet posedimo. Brusnice nas ne zanimajo več. Kar je dost, je dost. Se mi zdi, da smo še cel teden kuglce srali. Krožno, najprej po šodrasti cesti, nato pa po čarobnem gozdu.

Barve macesnov in okolica je neopisljivo lepa. Ne, pri nas takšnih terenov in takšnih razgledov ni. Po veliko urah, malo trdi in utrujeni, pripeškimo kar do hotela. S Tino sva dogovorjeni, da nam na terasi pripravi presenečenje, ki to ni 😊 Kuhano vino, mit in ohne alkohol. Vsakič dobiva odzive hvaležnosti in si rečeva – ja, za to je vredno biti dober. Tudi zato.

Savna, počitek, večerja, druženje. Še lepa nedelja je pred nami in izkoristili jo bomo do zadnje minute. Saj poznate tisto mojo, ane? Če smo plačali, hodmo pa če crknemo!

Kufre v kombija, babe pa desca tud. Najprej kombija zahajata Nockalmstrasse. Ne, nihče ni vedel, da bo dobil bonus. In vsi so hvaležni zanj. Parkirava na najvišji točki in povabiva na nov vrh. Uauuuu, kako je pa ta razgleden. Sedmi dvatisočak v vrsti. Nabiramo jih kot diamantke na ogrlici.

Dol, v šoping, na kufe in naprej. Prevozimo celo »štrase«. Do izhodišča pod Goldeckom pa še eno razgledno gorsko cesto. Voziva v megli in prav čutim napetost, ki se ob takih scenah prikrade v kombi. Kot da imamo zanjo posebno mesto nekje tam zadaj. In vem, kaj se sprašujejo. A zdej bomo pa u tej megli hodil? Jaz bi sonce! Deset minut pred parkiriščem se začne kazati svetloba in žareče jesenske barve. Oživimo. Veselje se vrne in nihče se ne »punta«, da ne bi šel hodit.

Krajši krog. Najprej malo dol. Tukaj so macesni še posebej lepi. Zadaj pa morje megle in vse tri verige naših pogorij. Beseda lepo je premalo lepa, da bi opisala kar smo videli.

Gor, do sedelca.

Tam se pokažejo še Visoke Ture. Posedimo, nadaljujemo na osmi dvatisočak. Čvekamo, fotkamo, samo veselje nas je. Dol in na Goldeck.

Z njega se vidi Miljsko jezero z druge strani, Mirnock, ki smo ga obiskali v petek in razsežnost Krških Alp. Malica, sončkanje, fotkanje. Še naprej vas peljem, družba draga.

Še naprej. Dol, prečenje in na desetega. Čuvaj Špitala je to.

Tudi tukaj posedimo, poležimo, počiliramo. Krožno nazaj. Med barvami listja brusnic.

Do bajte, kjer se okrepčamo z lokalnimi dobrotami. S polnimi želodčki in srčki se usedemo vsak na svoj sedež v kombiju. Skupinica prijateljev lahko zasanja te lepe spomine, mi2 z Jeleno pa poprimeva vsaka svoj volan. Zadovoljni in nasmejani odpeljeva domov. Vsak je zase vzel, kar je lahko. Verjamem, da vsi veliko lepega, kak utrinek za knjigo spominov. In, ko si bova naslednji skupinici poskusili pričarati podobno, si bova rekli: »Naj bo tako in nič drugače.«