…a rado je šlo že prvič in drugič. Bili so julijski, pa avgustovski in še septembrski Dolomiti. Greva še tretjič letos. Magični in čarobni Dolomiti. In vedno znova se veseliva, da bova del te čarobnosti pokazali tistim, ki gredo z nama. In z nama ni dolgčas. Se dogaja. Vedno.

Tako kot vedno, startamo v Kranju, kjer prisedeta Mici in Zvezda. Obe sta povratnici. Obe sta že potovali z nama. To nama ogromno pomeni. Potniki, ki se vračajo. Ob 3.30 drvimo proti Ljubljani, da poberemo še štiri: Ingrid, Mirjam, Nino in moškega predstavnika, Grega. Eden mora biti, da ne bo dežja in ja, blažen bo med ženami.
Ustavimo se pred predorom Karavanke. Vinjeta in obisk »cesarjevega«. Pa kava tudi povsem prija. Noč je še, ko se vozimo, zato potniki kmalu spustijo zastor in zaspijo. Zdani se, dremanje je mimo, Pokažejo se prvi Dolomiti. Lienški. Prečkamo mejo, ki jo ni in kmalu zavijemo proti osrčju Dolomitov. Ovinki, veliko jih je, in že smo na znanem parkirišču na prelazu Gardena. Jutranja kava, preden zakorakamo v naš treking. Mateja da osnovna navodila, kako bomo hodili, da se držimo skupaj, da jaz hodim zadaj. »Prišli smo uživat. Si vzeti čas.«

Začetno spoznavanje, še rahla zadržanost, a po nekaj višinskih metrih, ko se nam za hrbtom pokaže pogorje Sella, se običajno potniki sprostijo. Woooow….. Fotkanje, navdušenje, impresija nad videnim. Skalni stolpi, pod katerimi hodimo, vedno znova vzbudijo domišljijo in čudenje nad naravo, ki nas obdaja. Kaj ni to smisel vsega? A tega ne veš in ne poznaš, če ne greš. Če ne narediš prvega koraka. Skupinska, pa selfie, »me fotkaš?«.

Prva škrbina, pa prečenje do druge škrbine, kjer se pulz poveča, saj je luštno strmo. In na vrhu počitek in malica. In nahrbtnikov vsak potegne dobrote od doma. Vedno znova je zanimivo opazovati to navdušenje potnikov nad videnim. »Kje bomo spali?« »Jaz pa ne vidim koče.« »Na kateri vrh gremo?« Podobna vprašanja, na katera vedno z veseljem odgovarjava. Malce hudomušno, da je dobro vzdušje.

Z druge škrbine nadaljujemo do vrha Sas Ciampac. Prvi vrh je dosežen. In v daljavi se pokažejo Odlo špice, pod katerimi bomo hodili drugi dan. Tako daleč so videti, a pot do tja navdušuje z vsakim korakom. Sestopimo na drugo stran. Sledi poležavanje v travi. Vsak si vzame svojih petih minut. Do koče nas čaka le še pol urice.



Angelo nas sprejme z nasmehom tako kot vsakič, Fritz pa postreže, kar si naša srca zaželijo: pivo, kavo, coca colo, štrudel šmorn…

Ker imava tokrat manjšo skupino, nas čaka druga soba, manjša. Za 8 ljudi. Eni spodaj, drugi zgoraj. Pred, med in po večerji prijetno klepetamo, se smejimo, pripovedujemo zgodbe. Odpravimo se spat in ko ugasnemo luč, zavlada čista tišina. V trenutku. Mirjam naslednje jutro pove: »Ne morem verjet, kako tiha je ta koča. In kakšna tišina v sobi. Neverjetno!« Očitno znava najine potnike tako utruditi, da samo padejo dol 😊

Zbudimo se v čudovit, ne preveč hladen dan in se po zajtrku odpravimo na Piz de Puez, ki je z 2913 m višji od Triglava in zato trofeja. Enakomeren tempo, brez hude sape in že smo vsi na vrhu. Krst jih preživi 5. Ja, kratek štrik je vedno v nahrbtniku. Udarci odmevajo, potniki se smejijo. Očitno ni hudo 😊






Sestopimo in se odpravimo naslednji koči nasproti. Pred nami je čudovito prečenje. »Če bomo tiho, se nam bodo pokazali svizci!« In smo bili tiho, svizci so se pokazali. Veliko njih. Debeluščkov. Se pripravljajo na zimo. Le čokolade ne zavijajo.


Zjutraj nas je spremljalo sonce, potem se je malce pooblačilo, celo 5 kapljic je padlo, potem pa ponovno sonce in razkošje v travi.




Sestopimo do travnatega pomola, do balvanov, kjer si privoščimo meditacijo s pogledom na Odlo špice.
Ingrid nas pocrklja s temno čokolado z ananasom. Mmmmmmm, dobro…. Fotkamo Odlo špice, ki so res neverjetne.

Še pol ure in v koči Firenze pijemo kavo. Čez čas vidimo, da zunaj dežuje. »Mavrica!« »Ha ha ha, za doplačat.« Štos, ki se vedno znova prime.

Zadnji dan sestopimo do St. Cristine in se odpeljemo do zemeljskih piramid, ki so videti res kot čudo narave. Še ena naravna znamenitost, ki zbudi čudenje. Zadnja skupinska fotografija in odpeljemo se proti domu.


Doživeli smo še en lep treking v Dolomitih. Vsak po svoje je bil izjemen, neverjetno lep. Treking presežkov, saj skoraj vsak korak odpira povsem nove razglede. Vesela sem, da ste z nama odkrivali kotičke, da sva vam pokazali tisto, kar nama je lepo, kar naju navdušuje. V očeh potnikov je bilo videti, da sva zbudili navdušenje in čudenje. To, kar si vedno znova želiva. Kjerkoli že.
Do naslednjič naj vas spremljajo angelčki, pa kokoške, pa kladivo … domišljija brez meja 😊


Comments