Gorski kotar, nedotaknjen, zelen, prvinski. Večina ga niti v zemljevid Hrvaške ne zna umestiti, mi pa smo se tri dni potepali po zelenem srcu Hrvaške, v neokrnjeni naravi in s travnatih vrhov zrli na morje in otoke. Okušali smo lokalne dobrote in srečevali same prijazne ljudi.
Komu ste lahko nevoščljivi in zakaj, vam zaupam v tej pisariji 😊
Ne tako zgodaj zjutraj smo se začeli zlagati v kombi najprej v Kranju. Avgust, Tončka in Marija s kufri, ruzaki in širokimi nasmehi. Do Ljubljane po nov paket veseljakov: Suzi, Majo, Mašo, Špelo, Nino, Jernejo in Silvo.
Tokratni drevored češpelj je imel svojega obiralca. Lepo smo ga razvajale, da bo le še kdaj šel z nami.
Proti Reki odropotamo, si na počivališču Vrata Jadrana tradicionalno privoščimo kufe in naprej do Vagabundine kolibe.
A zdej pa hodit? Gerečnca, ti s za ubit!
Pa sva z Jeleno najinim sopotnikom povedali, da bo kratko, da ne bo preveč klanca in da bo fuuuul razgledno. Sva jih prepričali (pomagala je tudi tablica s časovnico) in smo se podali doživetjem nasproti. Sproščen tempo, sproščen pogovor, sproščena druščina. Ponavljam se, a moram, kako neizmerno mi je všeč, ko se takoj »zaštekamo« in nam na obrazih ni treba nositi mask. Kar smo, smo najbolje od tistega, kar znamo in zmoremo. In karkoli že smo, smo fajni!
Vzpon na Zagradski vrh je kratek, malce tudi strm. Na vrhu zaslužena malica in presenečeni obrazi, ko se pokaže morje, Krk in Reški zaliv z Učko. Vidi se tudi notranjost Gorskega kotarja in njegova razsežnost. Pa Risnjak, ki je v programu za tretji dan trekinga.
Fotkanje, navdušenje, predvsem pa večina prizna, da si ni predstavljala, da je tukaj tako lepo. Še en plus – nobene gneče. V treh dneh na vseh obiskanih vrhovin nismo srečali več kot 10 ljudi. Na Zagradskem vrhu nikogar. Krožno se, skozi zelen bukov gozd, vrnemo do Vagabundine kolibe. Kava in osvežila pijača, hop v kombi in naprej. Neeee, nismo še zaključili, kje pa! Do jezera bajer in na Preradovićev vrh.
Pot nanj ima zgodovinski pomen in je prav, da se po njej sprehodimo tudi mi, vrh pa čudovit razgled na eno od treh umetnih jezer Gorskega kotarja.
Ob povratku se ustavimo ob jezeru. Za nekatere kopanje, za druge mrzlo pivo, zame pa KUFE 😊. Večerja pri domačinih, v prijetnem, prijaznem lokalu, kamor nas najavim z besedami: »Mi smo vrlo gladni!«. Temu stavku primerni so bili obroki. Za »vrlo gladne«, ki so po večerji videli samo še udobno posteljo, hoditi pa tudi slučajno ne bi mogli več.
Še v trgovino, do planinskega doma v Skradu, kjer si skuhamo čaj, se očedimo, v posodice natresemo nekaj piškotkov in čipsa in se zleknemo na teraso. Zadovoljni, siti, ravno prav utrujeni. Pogovor, smeh, novi načrti, povezanost. Skupina smo. MI! Ne jaz in ti in mi2 in onidve. MI smo. In tudi zato se imamo FAAAAJN.
Noč je mirna, nihče ne smrči, tiste, ki hodijo ponoči lulat pa damo spat v drugo sobo 😊
Zjutraj vsak po svoje, a vsi spočiti. Eni aufajo že skupaj s petelini (o petelinjem zajtrku ni bilo poročila!), drugi malo pred odhodom. A zamuja nihče in to je pomembno. Zajtrk, »žehtn piskr« kufeta, nahrbtniki, čevlji, malo trde noge in veliiiko dobre volje. Vse to gre z mano v kombi. Brm, brm do Matić Poljane. Naskakujemo najvišjo! Smo al nismo?
Najvišji vrh Gorskega kotarja leži na grebenu Bjelolasice in se mu reče Kula. Ajmo, banda. Pejmo se fajn met!
Pravi uživaški dan si naredimo. Zmeren tempo, vmes kratki odmori, čas za fotografiranje in prehranjevanje. Tam pa tam gre kdo lahko tudi lulat, če le lepo prosi. Čvekamo, se spoznavamo, delimo svoje zgodbe, svoje poglede na svet. Bogatimo življenje eden drugemu.
Z vrha se po obveznem fotkanju spustimo do zavetišča. Vmes občudujemo cele nasade alpske možine pa spet razglede na Kvarner, NP Risnjak in celoten Gorski kotar.
Tudi vrh, ki smo ga obiskali prvi dan se nam pokaže. Nazaj po isti poti in….ne, ne – ne gremo še domov. Saj zdaj pa že veste, da imava v malhi vedno še kaj. Do Fužinskega jezera in v eno najlepših podzemnih jam tod okoli. Jamo Vrelo. Vredno ogleda. Ste vedeli, da so tudi tukaj snemali Winetuja?
Na večerjo nas napovem z istim stavkom: »Mi smo vrlo gladni jer smo puno hodali!«. Natakarica se nam do solz nasmeji, ko se pritepemo lepo preznojeni, dišeči in LAČNI! Odidemo napokani do daske. V planinskem domu (sem povedala, da smo ga imeli povsem zase??) ponovimo uspešen prvo večer. Čaj, razkužilo, piškotki, smeh, smeh, smeh.
A je že nedelja??? Ne, nooooooo. Matejaaa, dejmo podaljšat! Prosim, prosim.
Kufre not pa do parkirišča pod Velikim Risnjakom, ki je najvišji vrh NP Risnjak. Med ljubezensko, vilinsko zgodbo do doma in naskok na vrh.
Pot od doma do vrha je malce zahtevnejša, a z njo opravimo suvereno, brez napak. Tako, kot se za skupino spodobi.
Ujamemo razglede, s pogledi objamemo zeleno srce Hrvaške in previdno sestopimo.
Pri koči malica, do kombija pa nam ritem hoje narekuje rahel dež, ki okolico naredi še čarobnejšo.
Mir in tišina. Šele ko vse to doživimo se zavemo, kako nam v vsakdanjem življenju manjkata.
Na kosilo in pijačo v novo odprt dom na stopu v NP Risnjak, nato pa čez Bloško planoto nazaj domov.
Nekateri sopotniki se počasi zazibajo v spanec, drugi v tišini podoživljajo podaljšan vikend. V Ljubljani in nato v Kranju iskreni objemi v slovo. Z nekaterimi se vidimo že kmalu.
Gorski kotar nas ni pustil ravnodušnih in prav je tako! Ej, družba – SREČNO!
Comments