Zimski Dolomiti ob polni luni

Tako, pa odpiram sezono 2023 še s prvim blogom. Dolomiti, ta opevana, neizmerno lepa gorska skupina, ki skozi celo leto privablja pohodnike, so bili na programu prvi. V zimski preobleki in ob polni luni so (tokrat ne pretiravam) resnično čarobni. Na krpljanju po Dolomitih obiščemo »must see« točke, ki jih poleti oblegajo trume turistov, mi pa se pozimi okrog njih sprehajamo skoraj sami.

Kdo še ni slišal, ali pa obiskal, Tre Cime, Cinque Torri, si želel pogleda na mogoče Tofane ali Marmolado? Pa vem, da večina pohodnikov to krasoto občuduje poleti. Pozimi? Ja, za moj okus je še odtenek lepše 😊 Če ne lepše, pa zagotovo drugače.

Torej smo se zgodnjega zimskega jutra odpravili s polnim prtljažnikom krpelj, nahrbtnikov in kufrov v Italijo. Napoved vremena je obetala en sam kič, namenoma izbran termin ob polni luni pa nekaj, kar pač ne doživiš vsak dan.

Prvič se nama je zgodilo, da v kombiju ni bilo nikogar z Gorenjske. Ja luba Gela, to je pa res čudno. Po moje naju imajo že vsi polno rit in so raje sedeli doma in gledali v prazno 😊

Torej, Ljubljana in polnjenje kombijev. Suzi in Rozi, Maja, Zlatko, Olga, Silva, Zdenka in Boštjan, Joža, Anja in Tamara. Vsi točni, vsi nasmejani, vsi v pričakovanju dogodivščine. Nekateri že poznani, tam pa tam kdo, ki naju še preizkuša 😊

V ta del Dolomitov se vedno peljemo čez Avstrijo, ker je bližje, vožnja pa je prijetnejša. Prva postaja na Jesenicah. Lulanje, vinjeta, hranjenje, spoznavanje. Vožnjo »presekamo« še s kavo in zajtrkom na pol poti, nato pa parkiramo na Prato Piazza.

Sonce sveti tako močno, da v kombinaciji s snežno belino bolijo oči. Ko pa se s parkirišča zagledamo v razdrapane dolomitske vršace, se iz ust izvijejo prvi kriki navdušenja. Ne, ne pretiravam. Kdor ni v živo doživel teh lepot, veliko zamuja. Punce si izberemo kotiček za čepenje, kajti v teh urah prevažanja se je v naše mehurje pretočilo ogromno tekočine, ki je komaj čakala, da zapusti naše telo (babe pa scaje).

Potem pa ustaljeno. Pozdrav, navodila, kak vic ali dva, da se prebije še zadnji led. No, čisto zadnje skrbi odpadejo, ko skupina ugotovi, da bodo zmogli vse silne naklone, klance in najin tempo. Prisežem (častna Titova, pionirska), da je tempo človeku prijazen. Zame bi se to sicer malo težje reklo, a kaj čmo. Baba je pač s hudičem. Saj veste kaj pravijo, da hudič nikoli ne spi.

Tudi, če bi obsedeli kar na parkirišču, bi vsak od nas lahko naredil 50 lepih fotk. Ampak, mi smo prišli krpljati. Najprej uvajalni tečaj, ki ga (kot sem že povedala) mi uštimamo v 10 minutah. Zapodimo se v breg, nekaj korakov po cesti, potem pa po lepo utrjeni krpljarski špuri na Monte Specie. Na vprašanje, če sploh potrebujemo krplje, ne odgovorim. Počakam, da srečamo prve pešake, katerim se po poti sneg udira do riti in eden drugega vlečejo nazaj na pot. Jah, kaj čmo. Mi, naša kolonca, pa elegantno mimo. Ni bilo sinhronega plavanja, bilo pa je sinhrono krpljanje.

Tereni so varni, vzponi ne preveč strmi, razgledi, da te kap (buh var!). Vmes se malo ustavimo, slečemo, ker je precej toplo. Piti, jesti, vriskati, gledati, fotkati. Kok mamo mi dela!

Pol ure pod vrhom si vzamemo ta dolgo pavzo. Nihče se ne pritožuje. Z nama hodijo sami čudni Slovenci, vam povem. Taki, zadovoljni, ki jih ne najdeš povsod. Potegnemo do vrha. Ej, lej! Tre Cime! Oooooooo, kok se dobr vidjo! A me fotkaš?? A daš mene tud??? Na vrhu gasilska, vsak sam in vsi z vsemi 😊

Počasi, res počasi sestopamo. Ne mudi se nam. Sonce in razgledi nas razvajajo. Prepričani, da je koča spodaj odprta, se nam že prikazujejo vrčki piva in šalce kufeta.

Jok! Oni imajo Ruhetag. Slovenčki dragi, nič ne bo. Pa je bilo. Malo nižje je bila odprta druga koča. Prijazna, gostoljubna. Privežemo dušo in srce. Pod Strudelkopfom (Monte Specie) se poje štrudl. Pika, zvezda, amen. Pa ja, Gerečnca (pa še kdo) dobi svojo dozo kufeta in svet je spet nadstandardno lepši. Toliko ur smo že skupaj, da ugotovimo, da nobeden nobenemu nič noče, zato smo vsi razigrano sproščeni in vijejo se prve salve smeha.

Do kombijev, in via Passo Tre Croci, kjer nas čaka hotel, večerja, tuš pa še kaj. Hotel je res fajn. Čist, udoben, z odlično hrano in prijaznim osebjem.

Preden se pospravimo vsak v svoj cimer, se še dogovorimo kdaj se dobimo na večerji. Spet smo točni in LAČNI! No, s ponudbo, ki jo imajo v hotelu, smo v slabi uro vsi nažrti in prijetno zaspani. Še navodila za naslednji dan in šc, šc, šc – spat banda, naute jutr tečn!

Zajtrk, roba v prtljažnika. Termometer kaže minus deset, sonce pa sije tako močno, da slepi. Pa veter se oglaša. Zima, prava zima.

Spustimo se do jezera Antorno, kjer sopotnike povabiva na vožnjo z motornimi sanmi.

Zadekani, nasmejani, se vriskajoč odpeljemo pod vznožje Treh Cim. Odvržejo nas malo pod kočo Auronzo, kajti zgoraj piha.

Piha? Ja, piha k pr norcih 😊 Nadenemo si krplje in se peš podamo naprej. Do koče, krožno in po zasneženi cesti, uživajoč do jezera Antorno.

Opazujemo snežne zamete in se veselimo, ker smo tam in doživljamo vse te lepote. Pri jezeru je spet gostoljubna koča. Privoščimo si razne napitke in kakšno zadevščino z jedilnega lista. Malo odtajamo zmrznjene prste in spodnje čeljusti, da lahko spet regljamo. Nato do jezera Misurina, obvezno fotkanje in….jaaaaa, tega pa niste vedeli, kajne? Povedala sem že, pa bom še. Vedno, vedno poskusiva v dnevih, ki jih preživljamo skupaj, ponuditi maksimum, kar se ponuditi da.

Zapeljeva na parkirišče, ki je izhodišče za kočo pod Monte Piano. Začenjajo se popoldanske ure in naš cilj je precej romantičen. Vzpon s krpljami do koče, sončni zahod na 2000 in več, s pogledom na Tre Cime in krpljanje v dolino ob soju polne lune. Vzpenjamo se počasi, uživaško.

Za nagrado nas koča, ki naj bi bila zaprta, pričaka z odprtimi vrati. Juhej, smo srečkoti! Ni toplo, zima je, zato se z veseljem odtajamo v koči. Slabe pol ure smo prehitri. Potem se začne Dolomitski spektakel. Polna luna raste, sonce se utaplja. Barve! BARVE! Poskusim opisat? Matr100, da ne znam. To doživiš ali pač ne.

Stojimo, zadržujemo dih, vpijamo trenutke, ki postajajo nepozabni. Počasi se začnemo spuščati proti dolini. S pogledi, ki navdušujejo na vsakem koraku. Beseda SPEKTAKEL je premalo spektakularna. Sij lune je tako močan, da ne potrebujemo svetilk. Doživetje je neponovljivo.

Navdušeni in prijetno utrujeni se prepeljemo v hotel, se obilno navečerjamo in dogovorimo, kako bomo preživeli nedeljo.

Kufri gor, kufri dol. Luštno hitro mine, zato po zajtrku spet nafilano ob prtljažnika, kajti po turi bo treba domov. Pod Cinque Torri, od spodaj in zgoraj pogledati teh 5 stolpov, ki so tudi zaščitni znak Dolomitov.

Spodaj spet hladno, nebo pa brez oblačka. Kakšni srečkoti smo. Krpljamo najprej skozi gozd, ko se gozd razredči pa nam razgledi spet vzamejo sapo. Tofane, Sorapis, Cadini, Mondeval,… Kratka pavza in gremo naprej.

Počasi, z užitkom, lepo v koloni. Ko pridemo na višino 2300 metrov se spet začnejo sunki mrzlega vetra. A rešitev je na »dohvat ruke«. Koča odprta, na sončku toplo, kufe majo. Jaz bom kar kle doma. Posedemo se, pomartinčkamo, pofotkamo in počasi poslavljamo. Zapuščamo objem Dolomitov, ki vedno znova vabi nazaj. Sestopimo do kombijev, pomahamo Tofanam in…via Slovenija.

Še po zadnjo dozo sladkega v industrijsko prodajalno Loacker. Ja, tud kufe majo, brez skrbi. In v smehu in obujanju spominov nazaj v Ljubljano. Družba, ki je postala prava družba, se poslovi z objemi, besedami hvaležnosti in željamo, da se še kdaj vidimo. Z nekaterimi se že kmalu in to me neizmerno veseli.

Če se bo sezona 2023 odvijala tako, kot se je začela, potem bova najsrečnejši babi na svetu. Hvala!