Štirje dnevi čistega užitka

Verjetno sem vam že povedala, da je tale treking nastal zaradi ene (ENE) same fotografije na družbenem omrežju. Verjetno sem vam povedala že marsikaj in zagotovo se kdaj tudi ponavljam. Če se, me kar ustavite. Mogoče vam celo uspe 😊 

Ne, nisem tako »pričljiva« kot bi mi nekateri želeli dopovedati. V samem bistvu sem eno dolgocajtno, tiho, skoraj staro ženšče. Ne verjamete? Tud prou.

Treking je torej nastal, ko je firbčna Gerečnca brskala po fbju in namesto, da bi ugotavljala, če so sosedi spet na morju, našla idejo za en lep, čudovit, najčudovitejši treking. Apenini Emilie Romagne. Kredno – žlebičasto pogorje, ki komaj preseže višino 500 metrov, z najvišjim vrhom Monte Mauro (517 m). Lega prispeva k temu, da je tam že zgodaj spomladi toplo, sneg pa bolj redkost kot pravilo. Tudi zato treking omogoča prvo pregrevanje in martinčkanje na toplem, že skoraj vročem, sončku. Kako je pasalo mrzlo pivo po vsaki turi! Mmmmm, še zdaj vidim belo peno, če zaprem oči 😊

Druga skupina je bila tukaj z nama. Tudi ta bi bila čisto polna, če ne bi ena deklica tik pred zdajci zbolela. In tudi ta skupina je bila, kot prva, navdušena nad vsem, kar sva v štirih dneh z Jeleno uspeli pokazati, povedati in ponuditi. Gremo pogledat, ane?

Z nama so se, zgodaj zjutraj, odpeljali: Mojca in Andrej, Smiljana, Sergeja, Brigita, Lidija, Vlado in Mira, Majda, Mateja, Petra, Špela, Nevenka, Barbara in Gabi. Nalagava v Kranju, doloživa v Ljubljani, nato Razdrto in pičiiiiiiiiiiiiiii miškaaaaaaaa do prve kave in lulanja na pol poti, ob avtocesti. Z večino se že poznava, uni tanovi se še nekaj časa čudijo naši domačnosti, potem pa hitro padejo v sceno. Kaj? Mi smo pač tko – nobene finoče, mi se mamo po domače fajn.

Vreme obeta, pokrajina in ljudje še več. Užitek 😊 

Zapeljeva v majhno vasico. Do sem po ovinkastih, ozkih cestah. Pokrajina že takoj navduši in z vsakim metrom je navdušenje večje. Parkirava na dvorišču prijazne vaške gostilnice, ki nam ob povratku ohladi žejna grla. Pozdrav, kratek opis dneva in poti, prošnja, da se držimo osnovnih navodil in zapodimo se v brege. Nekateri dobesedno 😊

Luštno mi je opazovati kako si vsak po svoje išče veljavo. Ja, vsem je pomembno, da smo vidni, opaženi, sprejeti. Vsem. Le poti do tja izbiramo drugače. In prav je tako. Nekaj minut do razglednega roba, kjer ugledamo vasico Brento s ptičje perspektive. Uau!

Naprej po strmi, prašni poti. Sonce nas greje, lička rdečijo in čela se orosijo. Hvaležno nastavljamo obraze soncu in iščemo toploto in svetlobo. Na naslednjem razglednem robu malo postojimo.

Nalovimo ubeglo sapo, se malce odžejamo in nadaljujemo do….ooooooo…… ooooooo…. Kako čudoviti stolpi!! Postojimo. Pofotkamo.

Hvaležni, da smo tukaj in nam je dano čudo narave doživeti. Povabim naprej, na vrh z visokim križem. Malica, čveket, smeh, dobro razpoloženje. Skupinsko fotkanje in krožno nazaj.

Po gozdu, po robovih, mimo redkih hišk do vasice, kjer smo začeli.

V vaški gostilni nam natočijo osvežitev.

Popoldanski del je eden od »must see« v teh koncih. Kakšno urco si vzamemo za lizanje sladoleda, srkanje kavice in aperolčkov ter sprehod po Dozzi. Niste bli? Pejte!

V kombija, do trgovine, v hotel. Daniel je zdaj že »stari« znanec in nas je vesel, zelo vesel. Poskrijemo se po sobah, stuširamo, nase namečemo frišne cote in želodčki se začnejo oglašati. Večerja! Italijanska kulinarika mojstrov, ki vedo kako se lačnim želodčkom streže. Predemo kot mucki, ko okušamo jed za jedjo. Po dolce se še malo podružimo, dogovorimo kako bomo vandrali naslednji dan, nato pa odpravimo vsak v svoj sanjski svet.

Zajtrk ni prav zgodaj, dan je dolg in prav je, da ga vzamemo ležerno – aktivno. Ruzaki, ritke, čevlji in pohodne palice in brmmm, brmmmm drvimo do skoraj uro oddaljenega izhodišča. Še ena od videnih čarobno lepih srednjeveških vasic.

Že vožnja do tja je čudovita, zakorakati v ta nepoznan svet pa je čisti užitek. Na parkirišču prve fotografije, nekaj besed o zgodovini in povabilo – pejmo hodit! Gor, nato dol. Skozi kamnit tunel in prvi pogledi na kristale.

Pot, po kateri hodimo, je posuta s kristali. Lesketa se. Na najnižji točki nas, ob ponovnem vzponu, pričaka blato. Hahaha, kako je zabavno. Nekaj časa se delamo fine in si delamo utvare, da ne bomo umazani.

Kasneje se vdamo v usodo in zabavno – zapackani prilezemo do suhega dela poti. Ja, takole se delajo spomini. In potem, ko se vidimo naslednjič, začenjamo stavke z… se spomniš??.... ja, spomnim se 😊.

Nasmejano fotkanje, nato pa spet na kredno – kristalno podlago. Tako edinstvena je, da je pod Unescovo zaščito. Gor, po razglede, po sonce, družbo, dobro voljo, med dobre ljudi.

Toplo je, skoraj vroče. Vzamemo si čas in užitkarimo po tem krednem grebenu. Nikjer nikogar. Mi, zliti z naravo. Razgledi za bogove.

Vsake toliko časa si vzamemo chill. Nekaj za pijačo, malo za hrano.

Ko prispemo do speleološke bajte, nas pričaka preproga belih marjetic. Od tam zakrožimo nazaj do vasice.

Po makadamksi cesti, mimo čudovitih kamnitih bajt, z razgledom na del grebena, ki smo ga prehodili.

Prešvicano – zadovoljni pritacamo nazaj. Sveža voda ob parkirišču nas sfriša. Del skupine gre še do križa, ostali hladimo razgrete podplate in čakamo pravo, gostilniško, osvežitev. Kraji so majhni in tukaj je pomembno, da jih poznaš. Če neeee, ne najdeš niti gostilne. Mi2 suvereno do tja, kjer nas že poznajo in so nas ekstra veseli. Ne, ni bila samo pijačka! Pravo gostijo so nam pripravili. Prigrizkov toliko, da smo se začeli dogovarjati, da odpovemo večerjo.

Pa je nismo, brez skrbi! Če plačamo, jemo pa če kozlamo 😊 😊 😊 . No, tukaj ne jemo – tukaj uživamo v kulinaričnem razkošju. Daniel zna, o kako dobro zna.

Dan tri. Sonce, še vedno odlična družba in nova krožna tura. Tokrat tudi na najvišji vrh. Ni visok, je pa najvišji. Saj veste, da je v življenju precej pomembno s kom se primerjamo, ane? Med glupimi si kuj lohk najpametnejši. In med nizkimi si kuj lohk najvišji 😊

Spet vijugasta vožnja. Ja, spretno vrtiva volane kombijev. Preverte!

Nekaj besed in šviiiist – pičmo. Najprej kolovoz, nato kristalna pot.

Do samostana, na vrh. Razgledno. Osupljivo lepo.

Skupinska, previden sestop in naskok na drug del krednega grebena.

Gori, doli, gori, doli.

Vmes podihamo, se shidriramo, vsake toliko pa zagrizemo v okrepčila, ki jih nosimo v nahrbtnikih. Ne krožno, osmico delamo. Še dobro, da je zadnji del poti skrit v globok gozd. Ta nam daje senco in prijeten hlad.

Veliko ur se potepamo in točno toliko ur uživamo. Kombija zapeljeta v vasico, ki je sestavljena iz zgolj 10 hišk. In ene gostilne, ki je tudi trgovina, muzej, kmetijska zadruga, turistična točka,… Če kje, se je tukaj čas ustavil. Ali pa ga merijo s peščeno uro, ki jo vsake toliko pozabijo obrniti, da bi čas štela naprej. Kako pristno, kako domače, KOK DOBR! Vse nam postrežejo, kar želimo. Ne znajo jezika, a vse razumejo. Doživetje? ZAGOTOVO.

Popoldanski del napolniva še z enim krajšim pohodom. Te žlebove moramo videti od blizu. In smo jih. Navdušeni, navdušeni.

V hotel pridemo kakšno urco pred večerjo. Dnevi so polni. Nikoli pa se ne mudi. Neprecenljivo. Spet se kulinarično izpopolnimo, nato pa se gremo podružiti še v lokalno oštarijco, kjer imajo baje zelo dobro grappo.

Nedelja nam prinese dež in spremembo programa. Kakorkoli že takšnemu vremenu rečemo »slabo«, nam vedno prinese nekaj dobrega. Z Jeleno imava že dan prej celo akcijo. Skupinici želiva pokazati jamo, kamor organizirajo prave speleološke ture. Ivano je odziven in uspe nama dogovoriti ogled. Še prej se z Danelom dogovoriva, da nam pusti sobe v hotelu in pred odhodom skuha odlično pašto. Užitek? Ahm!

Zjutraj torej v rahlem rosenju do parkirišča. Tam nas sicer poboža sonce, a videti je, da se bo kmalu skrilo za oblaki. Sprejem, pozdrav. Veselje? DA!

Do barake, kjer dobimo obleke, čelade in svetilke. V podzemlje gremo. In to ne na način, kot smo vajeni pri turističnih obiskih jam. Ne, ne – nismo mi po župi prplavali – mi gremo to na HARD.

Kok smo se meli dobr. Hodimo, puzamo, svetimo, poslušamo, raziskujemo, vriskamo. Debeli dve uri se zadržujemo v jami.

Ven pridemo mokri, blatni in NAVDUŠENI. Ja, vreme nam včasih prinese druge sorte užitkov. Skupinska pred vhodom. Za spomin.

Nekaj smo jih pa naštancali v teh štirih dneh.

V hotel, pod tuš, na kosilo, v kombija in domov. Dež rosi, narava se umirja. Tudi mi smo se. Vožnja poteka gladko. Vmes se ustavimo na kavici in lulanju. Povezani, spoprijateljili smo se. Do Kranja se poslavljamo z vsakim posebej. Kot je pri naju v navadi. S pogledom v oči, objemom in iskrenim hvala.  

Hvala, ker ste! Se vidimo 😊